“Dejstvo je, da ima vsak športnik, seveda tisti, ki niso bili dopingirani, pravico nastopati na olimpijskih igrah pod svojo zastavo. Odločitev, da ruski športniki lahko nastopijo pod okriljem zastave Moka, je nek obliž na rano, a motivacija v tem primeru ni prava, saj ni pravih emocij. Najhuje pa je to, verjetno se bo zgodilo, sam pa upam, da se ne bo uresničilo, da bo 12. decembra tudi ruski olimpijski komite rekel: ‘hvala lepa’ in se odpovedal udeležbi,” je v pogovoru za STA povedal Gabrovec.

V primeru bojkota Rusije se boji, da bi se ponovila zgodba izpred več kot 30 let, ko sta zahod in vzhod bojkotirala letne igre v Moskvi 1980 oziroma Los Angelesu 1984. “Takrat so se posledice neudeležbe športnikov poznale še naprej. Najslabše pa je to, da bi to lahko postal splošen model in bi visoka politika, tudi Mokova, preprečevala športnikom udeležbo na velikih tekmovanjih,” še meni prvi mož slovenskega krovnega športnega združenja, ki ostro obsoja doping, ga označuje za sprevrženo dejanje, vseeno pa je proti kolektivnemu kaznovanju športnikov zaradi napak drugih posameznikov ali skupin.

“Taka odločitev z umivanjem rok, na način, da tisti, ki niso zlorabili prepovedanih sredstev, lahko nastopijo pod mednarodno zastavo, ni pravilna in je ena slabših možnih odločitev,” še pravi 64-letni Gabrovec in dodaja, da bodo “čisti” ruski športniki težko dokazovali vse to, kar od njih zahteva Mok. “Gre za dvojno dokazno breme. To je možno v sodstvu, v športu pa zgodba ne sme biti takšna. Prepričan sem, da je 99 odstotkov športnikov v Rusiji, ki so dejavni v zimskih športih, ‘čistih’,” je še dejal in posvaril pred nevarnostjo, da bo na ta način Mok številnim športnikom po krivici odvzel možnost nastopa na igrah.

Ob tem je Gabrovec zmogel tudi korak, ki so ga mednarodni krogi ob obravnavi ruskega dopinga prezrli. “Vedeti je treba, da imamo na področju dopinga tudi mi svoje težave. Vsekakor se jih je v času samostojnosti nabralo kar nekaj in smo primerljivi z drugimi državami,” je dejal prvi mož OKS in opozoril, da bi bilo nepravično v to vpletati katere koli druge športnike kot tiste, ki so si pomagali na nedovoljen način. Ob tem je opozoril tudi na dejstvo, da športniki redko samoiniciativno posežejo po dopingu, ampak je krivce treba poiskati v okolju, izjema pa so po njegovem seveda primeri rastnih hormonov in krvnega dopinga: “To pa so zavestna dejanja, programirana in posebej sprevržena.”