Pri organizaciji posvetu z naslovom Razmišljanja o vprašanjih ob iztekanju življenja je sodelovala tudi varuhinja človekovih pravic, ki je dejala, da je ideja o posvetu nastala pred dvema letoma in da gre za občutljivo področje. Meni, da veliko ljudi ne pozna določil iz zakona o pacientovih pravicah in je prav, da o tem spregovorimo. “Veselim se odstiranja številnih tančic med življenjem in smrtjo,” je še dodala Nussdorferjeva.
Na posvetu so humanistično-pravni vidik paliativne oskrbe in evtanazije predstavili Damjan Korošec in Viktorija Žnidaršič Skubic z ljubljanske pravne fakultete, Anton Mlinar z Univerze na Primorskem in Borut Ošlaj s filozofske fakultete v Ljubljani.
Korošec, ki se je predstavil kot strokovnjak za državno represijo, je poudaril, da pravo zadeva človekovo življenje od rojstva naprej, z izjemo 121. člena kazenskega zakonika, ki govori o nedovoljenem posegu v nosečnost. Slovensko kazensko pravo pri usmrtitvenih deliktih izhaja iz kategorične enakovrednosti vseh življenj. Kot je dejal Korošec so proti kazenskemu pravu tako tudi vsake oblike privilegiranih ubojev zgolj na podlagi osebnih okoliščin posameznika, kamor uvrščamo tudi zdravstveno stanje in morebiten uboj iz usmiljenja.
Tudi privolitev bolnika v evtanazijo, ki kot izraz ne obstaja v slovenskem pravu, ne vpliva na delikt oz. neskladnost s pravom. Po zakonu pa obstaja možnost opustitvenega uboja, ko bolnik zavrne kakršno koli zdravstveno oskrbo, je dodal Korošec.
Skubičeva se je medtem spraševala, kaj storiti v primeru ko upoštevanje osebne svobode vsebuje nizko stopnjo dobrobiti za pacienta ali pa je za pacienta celo škodljivo. Ločuje med zavrnitvijo zdravljenja in vnaprejšnjega izražanja volje pacienta, kamor uvrščamo določitev zdravstvenega pooblaščenca, izključitev svojcev pri odločanju o zdravstveni oskrbi in zapis zdravstvene oporoke. Kot je dodala je evtanazija že legalna na Nizozemskem, v Belgiji, Švici, Kanadi in v nekaterih ameriških zveznih državah.
Sicer pa v zdravstvu že ostajajo različni postopki, ki pacientom pomagajo pri trpljenju v predsmrtnem obdobju. Takšni postopki lahko privedejo tudi do krajšega življenja, je izpostavila Skubičeva. Za njo je paliativna oskrba, ki prav tako ni pravno urejena, opustitev nesmiselnega zdravljenja, evtanazija pa aktivno ravnanje zdravnika. Predstavila je tako stališča zagovornikov kot nasprotnikov evtanazije ter dodala, da pravica do smrti ne obstaja, o čemer se je izreklo tudi evropsko sodišče za človekove pravice.
Mlinar je na posvetu predstavil pojmovanje smrti v zahodni kulturi in evtanazije. Predstavil je zgodovinski pregled od antike do danes, pri čemer je poudaril, da je leta 1970 prišlo do povečanja evtanazijskih združenj. Evtanazija je tako po njegovem mnenju postala del političnih razprav, evtanazija pa je na koncu kulturno vprašanje. Kot poglavitni razlog za njihov pozen razmah je Mlinar navedel dogajanja za časa druge svetovne vojne, ko so bili v povojnih nürnberških procesih za svoja grozodejstva povezana z evtanazijo obsojeni tudi nekateri zdravniki.
Profesor Ošlaj iz ljubljanske filozofske fakultete se je v svojem govoru osredotočil na človekovo dostojanstvo, ki ga razume ožje ali širše. Meni, da je smrt biološko dejstvo in je zato pravica do smrti nesmiselna ter ne more postati del pravnega reda. Pravica do smrti bi namreč imela posledice za tiste, ki bi bili dolžni smrt izvršiti. Če bi bila želja osebe po smrti za drugo osebo zavezujoča, bi to izničilo dostojanstvo slednjega, je dejal Ošlaj, ki se sicer zavzema za celovito sistemsko rešitev pomoči neozdravljivo bolnim.
V drugem delu posveta so se zvrstili strokovnjaki s področja medicine, sledila pa bo razprava in zaključki posveta. Prav tako bo po posvetu izšel zbornik, v katerem bodo zapisana razmišljanja vseh predavateljev.
