Iskrena izpoved: “Najtežje mi je povedati, koliko otrok imam”

Iskrena izpoved: “Najtežje mi je povedati, koliko otrok imam”

Iskrena izpoved mame na spletu je pretresla številne bralce in je v zelo kratkem času postala viralna. Pojasnila je, zakaj ji je navidezno preprosto vprašanje o številu otrok najtežje na svetu.

Številni bralci so se našli v njeni bolečini, piše herviewfromhome.com. Njeno izpoved objavljamo v celoti:

“Že več kot tri leta je od tega, pa se še nisem navadila. Globoko vdihnem, obenem pa me navda jeza. Za hip obstanem, a vseeno odgovorim na enostavno vprašanje, ki mi ga je zastavil sogovornik.

“To je moj tretji otrok,” odgovorim.

“Koliko pa sta stara ostala dva?” me veselo vpraša prodajalka ali pa moja draga soseda ali medicinska sestra ali pa mama, ki sem jo ravnokar spoznala v parku, ne da bi vedeli, da mi je to najtežje vprašanje, ki so mi ga lahko zastavili.

In v tem trenutku se moram v delčku sekunde odločiti, kaj povedati o smrti moje prvorojenke.

Ali moram omeniti, da sem imela tri otroke, ali lahko rečem, da imam samo dva? Se bom počutila se slabše, če se bom pretvarjala, da ni obstajala? Ali naj sploh omenim tri otroke? Naj povem, da bi bila danes stara tri leta? Ali naj samo odgovorim, koliko sta ostala dva stara? Naj omenim, da je moja deklica umrla? Je to preveč osebno? Želi to moj sogovornik sploh vedeti? Ga bo to razžalostilo?

Vsa ta vprašanja se mi porajajo v glavi, ko me kdo vpraša, koliko otrok imam. Težko je. Vem, da nisem edina ter da imajo številni starši isto dilemo. Že tri leta se borim s tem nedolžnim vprašanjem prijaznih tujcev. Sčasoma sem spoznala, da ne obstaja pravi odgovor, pa tudi napačen ne. Včasih je enostavno pretežko govoriti o njej. Naučila sem se, da se ne rabim obsojati, če se je ne spomnim. Ona ve, da bo vedno z mano v mojem srcu.

V zadnjem času sem postala bolj pogumna in spoznala sem, da mi je to vprašanje dalo še posebno moč. Moč v iskrenosti, moč v pogumu, da se odprem celo pri tujcih, pa tudi moč, da to zdaj pišem in pomagam vsem, ki se borijo z istim problemom.

Zato globoko vdihnem in povem: “V nebesih imamo malega angela, ki bi imel danes tri leta.” Ljudje so običajno zelo šokirani in pravijo, da jim je žal, nekateri pa samo spremenijo temo. In to je v redu.

Še vedno pa včasih na obrazu sogovornika vidim nekaj, kot da želi nekaj dodati. In potem pravi: “Tudi jaz sem izgubila otroka.” In to je tisti trenutek, ko se dve žalujoči duši povežeta. To so trenutki, ki nekaj pomenijo. Da se mati, ki je izgubila otroka, počuti manj osamljeno. Da širi ljubezen do drugega človeka, čeprav je bil to le tujec v naključnem pogovoru. V tem trenutku je moje srce vsaj malo zaceljeno …”

 

I.R.V. d.o.o.      O nas      Pogoji uporabe      Oglaševanje      O piškotkih      Nastavitve zasebnosti
Scroll to top
Skip to content