Merklova je v svojih 15 letih kot kanclerka zaznamovala ne samo nemško, ampak tudi svetovno politiko. Ameriška revija Forbes jo je večkrat okronala za najvplivnejšo žensko na svetu, bila pa je tudi druga najvplivnejša osebnost na svetu, takoj za bivšim predsednikom ZDA Barackom Obamo.

Hči protestantskega pastorja, ki je odraščala za železno zaveso, je postala aktivna v politiki šele leta 1989, ko je padel Berlinski zid. Takratni kancler Helmut Kohl, ki je Merklovo ljubkovalno klical “deklica” (Mädchen), ji je leta 1991 poveril vodenje ministrstva za ženske in mladino ter s tem dal zagon njeni politični karieri.

Leta 2000 so jo z več kot 95 odstotki podpore izvolili za predsednico CDU. Na čelo vlade se je kot prva ženska zavihtela po predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2005. Za Merklovo je pred 15 leti glasovalo 397 poslancev, kar je sicer 51 manj glasov, kot jih je takrat imela skupaj velika koalicija krščanskih demokratov in socialdemokratov (SPD).

Merklova ni postala le prva ženska na čelu nemške vlade, s svojimi 51 leti je bila tudi najmlajša oseba na tem položaju in prva iz t.i. novih dežel, kot so po združitvi obeh Nemčij poimenovali dežele iz nekdanje Vzhodne Nemčije.

Kariero kanclerke so zaznamovale številne krize in izzivi. Med odmevnejšimi je bila finančna kriza, ko se je kanclerka zaradi stroge politike na ravni Evropske unije zamerila predvsem Grkom. Po jedrski katastrofi v Fukušimi je napovedala, da se bo Nemčija postopoma odpovedala jedrski energiji. Leta 2015 je skoraj zaigrala svojo politično prihodnost, ko je “odprla mejo za vse”. O migracijski krizi sicer ne govori rada. Številni ji očitajo, da je ravnala narobe, sama pa raje govori o krizi z evropskega stališča.

Merklova pride najbolj do izraza šele v krizah, saj Nemci v teh situacijah cenijo njeno umirjenost, je nedavno v pogovoru za nemški SWR2 povedal njen biograf Ralph Bollmann. Tako je tudi v največji zdravstveni krizi tega stoletja, saj pandemija covida-19 ni prizanesla niti Nemčiji. Merklova se pri tem naslanja predvsem na svoje naravoslovne korenine in se zanaša na znanstvena dognanja, še ocenjuje Bollmann.

V zadnjih 15 letih je Merklova vodila štiri vlade; eno v koaliciji z liberalci (FDP) med letoma 2009 in 2013, ostale tri v obliki velike koalicije skupaj socialdemokrati, čeprav slednji niso bili vedno pripravljeni na sodelovanje. Tako so po zadnjih volitvah leta 2017 potrebovali približno pol leta, da so potrdili novo vlado, saj je SPD dolgo nasprotoval oblikovanju koalicije.

Težavni koalicijski pogovori so verjetno napovedovali tudi prihajajoči konec Merklove na čelu CDU, saj je leta 2018 po porazu svoje stranke v Hessnu napovedala odstop ter umik iz politike po koncu kanclerskega mandata. Ta se bo predvidoma iztekel prihodnjo jesen. Prihodnje parlamentarne volitve naj bi bile 26. septembra 2021.

Kdo bo namesto Merklove vodilni kandidat CDU na volitvah še ni znano, niti še ni znano, kdo bo predsednik stranke. Njena naslednica Annegret Kramp-Karrenbauer je namreč že odstopila z vrha stranke, zaradi pandemije covida-19 pa so sedaj že dvakrat preložili kongres, na katerem bi izbirali predsednika stranke.

Za položaj se potegujejo pravnik Friedrich Merz, ministrski predsednik Severnega Porenja-Vestfalije Armin Laschet in zunanjepolitični strokovnjak CDU Norbert Röttgen. Glede na nedavne ankete naj bi največ podpore užival konservativnejši Merz, ki se je za položaj potegoval že leta 2018, ko je zmagala Kramp-Karrenbauerjeva.