Veliki senat je odločitev sprejel z večino, so s sodišča sporočili na Twitterju.

Slovensko nerazumevanje evropskega prava?

Veliki senat je odločitev utemeljil s tem, da 34. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da lahko pravna oseba vloži tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), če je nevladna organizacija v okviru pomena tega člena. Pomen tega je zagotoviti, da država v istem primeru ne more nastopati hkrati kot tožeča in tožena stranka.

33. člen, ki govori o meddržavni tožbi, pa ne omogoča, da bi država kot tožnica branila pravice pravne osebe, ki ni nevladna organizacija in ki torej po 34. členu ne bi bila upravičena do vložitve individualne tožbe, je zapisal veliki senat v sodbi.

Ker Ljubljanska banka ni nevladna organizacija, kot to določa 34. člen, ni mogla vložiti individualne tožbe. Vlada tako po 33. členu nima pravice, da bi od sodišča zahtevala presojo meddržavne tožbe o domnevnih kršitvah konvencije tej pravni pravni osebi. Sodišče zato ni pristojno za primer.

Ozadje tožbe

Slovenija je meddržavno tožbo proti Hrvaški vložila 15. septembra 2016, ker da hrvaška sodišča sistematično onemogočajo Ljubljanski banki, da bi prišla do terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij, s tem pa so banko prikrajšala za njeno premoženje. Tožba temelji na 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči.

Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države, ko je bila LB ena največjih bank v Jugoslaviji in velik posojilodajalec hrvaškim podjetjem. Zahtevek Slovenije za pravično odškodnino je 429,5 milijona evrov, kolikor po oceni revizorjev znaša višina terjatev na dan vložitve tožbe.