Recimo, če se želimo več gibati, si lahko vsak izmed kreira preprosto joga prakso, kot neko lahkotno, kratko jutranje raztezanje, ki je namenjena odpiranju telesa, dihu in vzpostavitvi miru. Vendar pa se kljub enostavnosti pojavlja odpor, da bi redno vadili.

Zakaj torej odpor?

Ljudje se upiramo tudi, ko gre za pozitivne spremembe. Tudi, če ta sprememba lahko vodi v boljše zdravje, v osebnostno rast.

Sliši se smešno, kajne? Zakaj bi se kdo pri zdravi pameti upiral spremembam, ko bi nam ravno ta sprememba izboljšala življenje? Vendar vsi to počnemo.

1. Odpor se pojavlja zaradi strahu pred neznanim. Večina ljudi, če ne celo vsi, se boji neznanega. In kadarkoli karkoli spreminjamo, se odpravimo na neznano ozemlje. Torej, včasih se odpovemo spremembam, ker raje ostanemo na znanem ozemlju, tudi če to pomeni, da se bomo morali zadovoljiti z neizpolnjenim življenjem.

2. Strah pred izgubo. Nihče se ne boji izgube bolečine, ker to ni nič takega, kar bi si želili obdržati. Ko pa obstaja možnost, da izgubimo nekaj vrednega, je to za nas strašljivo in ko se bojimo, se upiramo spremembam.

3. Dejstvo je tudi, da smo ljudje nagnjeni k temu, da radi dramatiziramo in morda celo nekoliko uživamo v svojih nesrečah. Zakaj? Eden izmed razlogov je pridobivanje energije in pozornosti drugih. Naša drama pritegne pozornost drugih, četudi gre za slabo pozornost.

4. Lahko pa nas obremenjujejo pretekle negativne izkušnje in nam povečujejo odpor.

Gibanje je ključno

Z gibanjem se sproščajo čustveni odzivi v telesu in to prinaša odpor, saj je naše telo programirano, da se upira ranljivosti.

Ko sem začela vaditi jogo, se nisem zavedala veličine te prakse. Nisem se zavedala, da je to delo na sebi od zunaj, ki tako močno vpliva navznoter. Še danes se spomnim dne, ko sem obiskala svojo prvo uro joge. Fizični del joge sem opravila brez težav, ko pa je učiteljica vodila dihalne prakse, sem se prvič v življenju soočila z izjemnim odporom. Če ne bi takrat osebno poznala učiteljice, bi zbežala iz dvorane.

Ko poučujem jogo, večkrat opažam, da se ljudje težko spravijo na jogo, imajo veliko izgovorov in velikokrat (pre)kmalu nehajo. Zavedati se je treba, da se odpor pojavlja, ko se začenja proces samoizcelitve.

Kako torej proti odporu?

Odpor mehčamo skozi dih, skozi mir in s tem, da ne prenehamo, tudi, ko je težko. Tudi jaz se moram še danes, po veliko letih prakse, večkrat zjutraj dobesedno prisiliti, da naredim jutranjo prakso. Ne skočim ravno vsako jutro na blazino z entuziazmom, a vseeno vztrajam.

In ravno recimo praksa joge, vsak položaj posebej, vsak dih, ves ta mir, nam daje priložnost, da smo v stiku z osebnim odporom. Odpor telesa le poskuša preprečiti, da bi se odprli, bili ranljivi, ker tega ne pozna, noče… In tako se tudi ego nauči, da so odpori del življenja in da zato ni potrebno odnehati.

Torej, lepota prakse je ravno v tem, da nam daje priložnost za sprostitev čustvenih odzivov. Joga nas vodi v čutenje občutkov, ki smo jih potlačili. Ko vztrajamo v položajih, dokler se naše telo dobesedno ne vda, je to praksa mehčanja naših občutkov, je priložnost za spuščanje občutkov krivde, jeze, strahu itd…

Kot učiteljica joge verjamem, da je katerakoli praksa, ki nas spravlja v mir s seboj, kjer premagamo nestrpnost in odpor, vadba za praznjenje čustvenih nahrbtnikov, ki jih dnevno nalagamo.
Namaste. Monika

Če vas zanima več, obiščite spletno stran: www.monikapekosak.com