Žena bi si za dvajseto obletnico poroke zaslužila, da bi jo peljal na romantičen izlet, daleč stran od službe, otrok in krpe za brisanje praha. Morda v Pariz, da bi spila en pošten konjak na Elizejskih poljanah? Lahko bi se z vlakom peljala na bruseljsko železniško postajo na penečega se duvela. Ali pa posrkala močen črni turški čaj na starodavnem carigrajskem bazarju in vmes še malo barantala za najlonke? Naj neham naštevati, mi je naveličano dejala. A da ne vem, da so tam doma bombe, eksplozije, mrtvi. Strah. Zatorej bova romantiko prestavila za naslednjih deset let in otroka spet peljala na en lep hrvaški otok na naše najlepše morje. No, vsaj ena od želja v sklopu mini obletnice se ji bo julija uresničila – cunja bo za osem dni ostala v predalu.Strah narašča sorazmerno s starostjo, opažam. Najbolj nas je strah, da bomo umrli. Ampak tu gre bolj za neko neotipljivo halucinacijo, spremlja nas od trenutka, ko nam prerežejo popkovino in nas medicinska sestra našeška po ritki. Prah si in v prah se povrneš. Pustimo ob strani filozofsko in religiozno plat našega strašljivo kratkega postanka na Zemlji. Konkretni strah nam je bliže. Tisti za prvim vogalom. Pri prvi reki. Mimo Štuka me je zadnje dni in mesece strah iti. Ko grem ob Dravi, mi v glavi tolčejo trije nesrečni mladeniči, ki so končali v reki. Katastrofa. Tam pri Koroškem mostu bi moral biti kraj naših najlepših doživetij. Tam smo se s “franci” v živo, za ploščo, drli, da bomo “po vseh predpisih zajebali vse, kar se bo zajebat‘ dalo”. Pili pivo do jutra, jedli travo in se s Korošicami, ki ne znajo reči ne, preganjali po študentskih domovih. Pričakoval sem, nekoliko naivno, da bo današnja študentarija počela približno enake neumnosti in se bo čez trideset let s svojimi otroki nostalgično spominjala, kakšne norčije je uganjala.Potem pa na vsem lepem zareže grdo. Eksplodira v Parizu, raznese Bruseljčane in pomori Turke. Pri Štuku pa umrejo trije, ki so komaj prav začeli živeti. Bizarno, da se o mojem mestu govori sam
