V svojih ve\u010d kot 50 letih na svetovnem politi\u010dnem prizori\u0161\u010du je bil Fidel Castro po navedbah nem\u0161ke tiskovne agencije dpa ikona mednarodnega levi\u010darskega gibanja in simbol uspe\u0161nega upora proti veliki severni sosedi ZDA.<\/p>\n
\u017divel je dovolj dolgo, da je videl razli\u010dico svoje protiameri\u0161ke politike preoblikovano v gibanje, ki je prineslo na oblast Huga Chaveza v Venezueli, Eva Moralesa v Boliviji in nazadnje Rafaela Correo v Ekvadorju ter Daniela Ortego v Nikaragvi. Po drugi strani pa je bil tudi pri\u010da otoplitvi odnosov Kube z ZDA pod vodstvom njegovega brata in sedanjega predsednika Kube Raula Castra.<\/p>\n
Fidel Castro je bil navdih za revolucionarna gibanja po celotni Latinski Ameriki. Med drugim je v 60. letih prej\u0161njega stoletja poslal svojega prijatelja in tovari\u0161a Che Guevaro v Bolivijo, kjer je zanetil upor, dve desetletji kasneje pa je nudil pomo\u010d in voja\u0161ko podporo sandinistom v Nikaragvi.<\/p>\n
Njegov vpliv je bilo \u010dutiti tudi v Afriki, kar je za voditelja karibskega otoka z le enajst milijoni prebivalcev neverjeten uspeh, navaja dpa. Leta 1975 je okoli 36.000 kubanskih vojakov s pomo\u010djo ruskih letal pristalo v Angoli v podporo borcem za neodvisnost, kar je kasneje med drugim pomembno vplivalo na nastanek Namibije.<\/p>\n
Tak\u0161ne akcije in Castrov trmast upor proti ameri\u0161kim prizadevanjem za njegovo odstranitev so ga spremenile v legendarno figuro za evropske levi\u010darje, \u0161e posebej spri\u010do vojne v Vietnamu, kjer so se ZDA mo\u010dno opekle. Leta 1963 je prvi\u010d obiskal Sovjetsko zvezo, leta 1976 je bil tudi pri jugoslovanskem voditelju Josipu Brozu Titu na Brionih.<\/p>\n
A njegovi evropski prijatelji so bili v zadregi, ko je beseda nanesla na dogajanje pri njem doma na Kubi. Castrovi represivni ukrepi zoper politi\u010dne opore\u010dnike, umetnike in intelektualce niso bili v skladu z na\u010deli domnevnih zagovornikov demokracije.<\/p>\n
Kriti\u010dna to\u010dka je bila dose\u017eena marca 1971, ko je Castro ukazal aretacijo enega vodilnih kubanskih pesnikov Heberta Padille in je dva tedna kasneje ve\u010d deset znanih evropskih in latinskoameri\u0161kih pisateljev v francoskem \u010dasniku Le Monde objavilo protestno pismo, naslovljeno na Castra.<\/p>\n
“V tem trenutku – ko vzpostavitev socialisti\u010dne vlade v \u010cilu in nov polo\u017eaj v Peruju in Boliviji pomembno pove\u010dujejo mo\u017enosti zloma kriminalne blokade, ki so jo nad Kubo vzpostavili severnoameri\u0161ki imperialisti – ima lahko uporaba represivnih ukrepov zoper intelektualce in pisatelje, ki so uporabili svojo pravico do kritike revolucije, zgolj globoko negativne odmeve med protiimperialisti\u010dnimi silami po vsem svetu, \u0161e posebej v Latinski Ameriki, za katero je kubanska revolucija simbol in vodilo,” so med drugim zapisali v omenjenem pismu.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Pokojni kubanski voditelj Fidel Castro je bil ena vidnej\u0161ih politi\u010dnih osebnosti 20. stoletja. Po svetu je imel tako \u0161tevilne prijatelje kot sovra\u017enike. Levi\u010darskim politikom je bil velikokrat navdih, \u0161e posebej v Latinski Ameriki in Afriki, a jih je velikokrat zaradi trde roke doma spravljal tudi v zadrego.<\/p>\n","protected":false},"author":8,"featured_media":178709,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1179],"tags":[4612,4610],"source":[4511],"supertag":[6103],"acf":[],"yoast_head":"\n