Za\u010detki evolucije modernih volkov, ki naj bi se razvili na obmo\u010dju severovzhodnega dela Evrazije, so bili doslej predvsem zaradi pomanjkanja genetskih vzorcev iz Azije nejasni. Slabo pojasnjena je bila tudi evolucijska vloga kri\u017eanja z drugimi vrstami tekom vol\u010dje evolucije in so\u010dasnega udoma\u010devanja psov.<\/p>\n
Da bi razjasnili razvoj vol\u010djih populacij v zadnjih 35.000 letih, je mednarodna ekipa znanstvenikov analizirala genetske vzorce 697 \u017eivali s celotnega obmo\u010dja raz\u0161irjenosti volkov od Evrazije do Severne Amerike. Med zbranimi vzorci je bilo tudi 84 volkov z razli\u010dnih obmo\u010dij Azije ter fosilni ostanki ledenodobnega volka iz Sibirije, starega 34.900 let.<\/p>\n
V raziskavi je sodeloval tudi slovenski raziskovalec Miha Krofel z Oddelka za gozdarstvo Biotehni\u0161ke fakultete v Ljubljani, rezultati pa so bili objavljeni v mednarodni znanstveni reviji Scientific Reports.<\/p>\n
Gene starodavnih volkov so na presene\u010denje raziskovalcev na\u0161li v nekaterih arkti\u010dnih pasmah psov, kot sta na primer sibirski haski in alja\u0161ki malamut. To po navedbah raziskovalcev potrjuje, da je po udoma\u010ditvi psov, ki se je za\u010dela pred okoli 30.000 leti, prihajalo do kri\u017eanja med predniki psov in starodavnimi volkovi, katerih geni so tako pre\u017eiveli do danes le \u0161e v nekaterih pasjih pasmah, ne pa tudi v populacijah dana\u0161njih volkov.<\/p>\n
Krofel je izpostavil \u0161e en pomemben dogodek, do katerega je pri\u0161lo v \u010dasu vi\u0161ka zadnje poledenitve. “Podatki potrjujejo, da so se moderni volkovi takrat iz Evrazije raz\u0161irili v Severno Amerike preko Beringovega mostu med Aljasko in Sibirijo, ki se je vzpostavil z upadom morske gladine ob poledenitvi. Od takrat dalje se o\u010ditno ameri\u0161ke in evrazijske linije volkov razvijajo lo\u010deno.”<\/p>\n
Zadnja klju\u010dna ugotovitev pa ka\u017ee na pomen hibridizacije v evoluciji volkov in drugih vrst iz dru\u017eine psov. Analiza na nivoju celotnega genoma je pokazala na splo\u0161no raz\u0161irjeno kri\u017eanje med temi vrstami, pri \u010demer je bilo tekom evolucije najpogostej\u0161e kri\u017eanje z doma\u010dimi psi, \u0161e posebej v Evraziji, kjer je ob\u010dasno prihajalo tudi do kri\u017eanja z zlatim \u0161akalom. \u0160e pogosteje pa je v Severni Ameriki prihajalo do kri\u017eanja s tamkaj\u0161njimi kojoti.<\/p>\n
Tak\u0161na kri\u017eanja bi lahko olaj\u0161ala prilagajanje izvornih populacij na spremembe v okolju, ki so jih v zadnjih treh desettiso\u010dletjih prina\u0161ale klimatske spremembe in nara\u0161\u010dajo\u010d vpliv \u010dloveka. Za natan\u010dnej\u0161i vpogled v konkretne vplive teh kri\u017eanj na ekologijo vrst pa bodo potrebne nadaljnje raziskave.<\/p>\n