Ennio Morricone se je rodil 10. novembra v rimski soseski Trastevere. Njegov o\u010de je bil trobenta\u010d in tudi Morriconeja je \u017ee od otro\u0161tva zanimala glasba. \u0160tudiral na Akademiji sv. Cecilije v Rimu, kjer je diplomiral iz trobente, ki jo je vklju\u010deval v svojo glasbo, in kompozicije.<\/p>\n
Prvo skladbo je zlo\u017eil pri \u0161estih letih, kot filmski skladatelj pa je zaslovel z glasbo za vesterne Sergia Leoneja. Dvojec je predstavljal enega najbolj uspe\u0161nih re\u017eisersko-skladateljskih tandemov, podobno kot je to veljalo za sodelovanja Sergeja Eisensteina s Sergejem Prokofjevom, Alfreda Hitchcocka z Bernardom Herrmannom in Federica Fellinija z Ninom Roto.<\/p>\n
Njegov prvi uspeh je bila glasba za Leonejev film Za prgi\u0161\u010de dolarjev, s katero je po pisanju spletne baze podatkov o filmih IMDb predruga\u010dil zvo\u010dno krajino vesternov z uporabo neobi\u010dajnih instrumentov, kot so zvonovi, elektri\u010dne kitare, ustna harmonika in dromlja, ter nepozabnimi melodijami. \u010ceprav bo njegovo ime vedno povezano s t.i. \u0161pageti vesterni, pa je napisal glasbo tudi za filme drugih \u017eanrov – komedije, drame, trilerje in grozljivke ter romanti\u010dne in umetni\u0161ke filme.<\/p>\n
Kot pi\u0161e v velikem svetovnem biografskem leksikonu Osebnosti, je spretno uporabljal najrazli\u010dnej\u0161e glasbene vire, od ljudskih napevov in zabavnih melodij do klasi\u010dne in sakralne glasbe ter jih, pogosto z razli\u010dnimi zvoki in \u0161umi, pretvoril v dramati\u010dno zvo\u010dno spremljavo filmskega dogajanja.<\/p>\n
Poleg glasbe za druge Leonejeve filme, – med njimi so tudi Za dolar ve\u010d, Bilo je neko\u010d na Divjem zahodu, Bilo je neko\u010d v Ameriki ter Grdi, umazani, hudobni -, je tako znan tudi po glasbi za filme Malena, Najbolj\u0161a ponudba in Novi kino Paradi\u017e Giuseppeja Tornatoreja, Dekameron Piera Paola Pasolinija, Zve\u017ei me! Pedra Almodovarja, ve\u010d francoskih filmov, zlasti trilogijo La Cage aux Folles, ter ameri\u0161ke filme, kot sta Nedotakljivi Briana De Palme in Bugsy Barryja Levinsona. Sodeloval pa je tudi z re\u017eiserji Romanom Polanskim, Oliverjem Stoneom in Margarethe von Trotta.<\/p>\n
Za oskarja je bil prvi\u010d nominiran leta 1979 za glasbo k filmu Bo\u017eanski dnevi Terrenca Malicka, sledile so \u0161e \u0161tiri nominacije, dokler ni leta 2007 dobil \u010dastnega oskarja za \u017eivljenjsko delo in leta 2016 kon\u010dno tudi kipec za izvirno glasbo k drami Osovra\u017eenih osem Quentina Tarantina. Za dose\u017eke v filmski glasbi je prejel \u0161e vrsto drugih nagrad, med njimi tri zlate globuse, nagrado grammy ter nagrado za \u017eivljenjsko delo Evropske filmske akademije.<\/p>\n
Leta 2010 je prejel \u0161vedsko glasbeno nagrado polar. Odbor je nagrado utemeljil z besedami, da so njegove “kongenialne kompozicije in aran\u017emaji” pripomogle k dvigu “bivanja na drugo raven, ko se nekaj zemeljskega spremeni v dramati\u010dne prizore na \u0161irokem platnu”. “Ustvaril je \u010disto novo vrsto glasbe, ki je pol stoletja dajala ton filmski glasbi, obenem pa je vplival in dajal navdih vrsti glasbenikov v sferi popa, rocka in klasi\u010dne glasbe,” so tedaj \u0161e zapisali podeljevalci.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Italijanski skladatelj Ennio Morricone je podpisal ve\u010d kot 500 partitur za film in televizijo in ve\u010d kot 100 orkestrskih, vokalno-instrumentalnih in komornih del. Zaslovel je z glasbo za vesterne Sergia Leoneja, znan je tudi po glasbi za filme Giuseppeja Tornatoreja, Romana Polanskega in Oliverja Stonea. Preminil je danes v 92. letu starosti.<\/p>\n","protected":false},"author":8,"featured_media":426792,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1179],"tags":[16654],"source":[4511],"supertag":[6103],"acf":[],"yoast_head":"\n