Mali človeški ribici, dolgi 16 in 18 centimetrov, je visoka voda odnesla iz kraškega izvira v hudourniško strugo. Tam ju je še pravočasno opazil Kristjan Glivar in o najdbi obvestil Aljančiča, ki ju je prišel iskat.

Mladička iz Bele jame so po prihodu v zavetišče najprej natančno pregledali, njuno stanje so dober mesec dni opazovali v karanteni zatočišča, preden so ju vrnili nazaj v njun podzemni svet. Karantena je namreč ključni postopek pri reševanju najdenih človeških ribic, saj na ta način preprečijo nekontrolirani prenos bolezni na zdravo populacijo.

V tem času se je pokazalo, da človeški ribici nista okuženi in ju zato lahko varno vrnejo nazaj v podzemlje.

Kot je za STA povedal Aljančič, je pomembno tudi, da človeške ribice vrnejo v natančno tisto okolje, kjer so jih našli. Če bi jih vrnili v drugo okolje, bi lahko prišlo do mešanja človeških ribic iz različnih okolij in z različno gensko zasnovo.

“Kakšna bo usoda teh dveh živalic, ki smo ju danes vrnili v podzemlje, z gotovostjo ne morem napovedati. Zelo verjetno se bosta zelo hitro vključili nazaj v naravno okolje, saj je od njunega “izleta” minilo le nekaj mesecev. Sta v dobri formi, v zavetišču smo ju tudi dobro nahranili in sta po izpustitvi takoj živahno odplavali v podzemlje, saj sta verjetno prepoznali, da sta ponovno v domačem okolju,” je povedal Gregor Aljančič.

Človeške ribice so izven svojega naravnega okolja zelo ranljive. Sončni žarki jim lahko na koži brez pigmenta povzročijo hude opekline, prav tako jih radi pojedo ptiči ali večje ribe. Zato je za njihovo preživetje pomembno, da jih ljudje poskušajo čim prej rešiti, še posebej, če se znajdejo na suhem po tem, ko odtečejo visoke poplavne vode.