Te dni je STA prosto po Statističnem uradu objavila novico (v narekovajih) o povprečnem slovenskem moškem. Če prav razumem, je bila premišljeno tempirana tik pred 10. marec, dan (40) mučenikov, in tik po 8. marcu, dnevu žena. Zanimiv medijski pristop in še zanimivejša statistika. 54,8 Skratka: povprečen Slovenec je star malo več kot 41 let, visok 178 centimetrov, tehta 85 kil; prvič se je zaposlil pri 24 letih in pol, od staršev se je odselil pri 29, se (prvič) poročil pri 32 in v isti starosti dobil prvega otroka; na mesec zasluži 1695 € bruto – kar da je 101 € več od povprečne Slovenke. V oči so mi najprej padle fizične karakteristike. Vse svoje odraslo življenje sem bil – ali mislil, da sem – visok 178 centimetrov, dokler me pred dvema letoma niso spet enkrat uradno izmerili in mi namerili 175 centimetrov. Ko sem začel protestirati, mi je zdravnica rekla, naj se kar sprijaznim, da pri svojih letih malo skupaj lezem. Pri 54,8 leta (zaokroženo na eno decimalko) pa me pobira tudi sicer. V svojih najbolj rejenih časih sem imel blizu 80 kil, danes pa samo še 71. Ampak da ima povprečen slovenski moški moje rasti 85 kil, je vsekakor nenavadno in skrb vzbujajoče. Mark proti Markotu Da sem iz stare garde, je opazno tudi po tem, da je moje osebno ime še vedno 5. na lestvici najpogostejših v Sloveniji – za prvimi štirimi arhaizmi, kot so Franc, Janez, Ivan in Anton. Moja generacija bo morala oditi, preden bodo top 5 imena Luka, Filip, Nik, Mark in Žan. Služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko je fancy imena kot cilj pozabila vključiti v znamenito Vizijo Slovenije 2050. Ne bi me smelo čuditi, da se povprečni moški prvič zaposli pri 25 letih (ko sem se pred 30 leti zaposlil tudi jaz). Statistika ne pove, da smo se takrat pri teh letih zaposlili skoraj vsi, danes pa samo nekateri. Od standardov očitno odstopam tudi pri privatnih zadevah. Prvič in (nikoli ne reci) zadnjič sem se poročil pet let pozneje kot povprečen Slovenec, otroke pa sem v povprečju dobil sedem let po
