Dr. Vid Simoniti, mladi raziskovalec in predavatelj filozofije in umetnostne zgodovine na Cambridgeu: “Brexit je pokazal, da obstajata v Britaniji dva svetova, ki ne komunicirata. Poleg kozmopolitskih mest je delavski razred na obrobju in podeželju, ki ni pridobil nič od gospodarske rasti. Ti ljudje so glasovali proti. Njih namreč ekonomski argumenti, kako nam bo brexit škodil, niso prepričali. Ti ljudje nimajo kaj zgubiti: nimajo možnosti, da bi potovali, nimajo denarja, da bi izkoristili priložnosti, ki jih EU ponuja. Če si iz družine, ki je delala v angleški ladjedelski industriji, si gledal zaton industrije in kako so delovna mesta, denar odšli v finančne centre, predvsem v London. EU za njih pooseblja prosti pretok blaga, storitev in delovne sile – proti temu so glasovali tudi tradicionalni volivci laburistov. A pol Britancev vseeno verjame v evropski projekt. Morda bodo ti ljudje postali bolj politično zavedni in aktivni. Kar zadeva kulturno področje, s katerim se ukvarjam, je bil po mojem kulturni program EU-ja, sploh izmenjave Erazmus, precej uspešen. Generacija Erazmusov je večinoma proevropska, pa čeprav je finančno v slabem stanju. Vpliv kulturnih iniciativ zato ni zanemarljiv. Naslednja štiri leta bodo razburkana. Možno je, da Britanija razpade, da se bo Škotska odcepila in se pridružila EU. Evropski projekt je tudi v drugih državah vse manj priljubljen. Edina rešitev, ki jo vidim, je, da se spremeni ekonomska politika in se okrepi solidarnost, predvsem do srednjega in delavskega razreda. Le takrat bodo ljudje, ki se zdaj lahko nagibajo k protievropski in ekstremni desnici, postali spet bolj pripravljeni sodelovati v združeni Evropi.” Dr. Barbara Samaluk, raziskovalka prekarizacije na univerzi Greenwich: “Največja tragedija je, da brexit ni bil neizogiben. Osnova sta bila prepir znotraj konzervativcev in vprašanje migracij. Debate so bile izjemno ksenofobne, rasistične. Ni bilo prave debate o EU. Nedvomno vsi nasprotujemo temu, kar je kot institucija pos
