Za STA piše Matej Luzar
Ko se približuje konec tedna, mnogi komaj čakajo prosta dneva in počitek. Skoraj 30-letne Simone ni med njimi, saj so zanjo proste le redke sobote. Pogosto dela tudi ob nedeljah. Kljub temu njeno delo ob koncih tedna ni nikjer uradno zabeleženo, saj plačilo zanj prejema “na roke”. Tudi sicer ni v običajnem delovnem razmerju, temveč tako kot mnogi drugi mladi spada med t. i. prekarce.
Prekarni delavec je po uradni definiciji tisti, ki opravlja delo redno zaposlenega delavca, čeprav ima z delodajalcem sklenjeno pogodbo civilnega ali avtorskega prava. Kot poudarja direktor Inštituta za študije prekariata Črt Poglajen, je točno število prekarcev v Sloveniji težko opredeliti, saj bi morali za to najprej oblikovati bolj jasno definicijo prekarnosti. “Nekatere ocene števila prekarcev so zelo preuranjene in zato politično nevarne. Zelo velik del prebivalstva namreč marginalizirajo oziroma zmanjšujejo njegov družbeni pomen,” meni Poglajen.
Simona je sicer za delo poprijela že med študijem zgodovine in geografije, ko je prek študentske napotnice opravljala manj zahtevna administrativna dela ter s tem zaslužila za kritje osnovnih stroškov in kakšen priboljšek. Po diplomi se je želela zaposliti na svojem delovnem področju, a dela tako kot mnogi drugi diplomanti družboslovnih smeri ni našla.
Po podatkih zavoda za zaposlovanje je bilo konec marca registriranih 588 brezposelnih s sedmo stopnjo izobrazbe ekonomske smeri, 476 pravnikov, 182 arhitektov, 108 profesorjev razrednega pouka in 107 socialnih delavcev.
V Sloveniji je stopnja anketne brezposelnosti lani sicer znašala 6,6 odstotka, kar je 1,4 odstotne točke manj kot predlani in najmanj v zadnjih osmih letih. Število anketno brezposelnih se je znižalo za 15,4 odstotka na 67.000, število zaposlenih pa zvišalo za 4,3 odstotka na 819.000.
Po navedbah vladnega urada za komuniciranje se je v obdobju vlade Mira Cerarja brezposelnost zmanjšala s skoraj 130.000 v letu 2014 na manj kot 85.000 lani. Ob koncu lanskega novembra je bilo registriranih 82.415 brezposelnih, kar je 0,7 odstotka manj kot oktobra in 14,9 odstotka manj kot novembra predlani. Brezposelnost med mladimi se je v tem mandatu prepolovila. V letih 2014-2016 se je zaposlilo skupaj 73.300 mladih brezposelnih, starih do 29 let.
Številke so sicer spodbudne, a Simona po končanem študiju ni dobila zaposlitve, zato se je po nekajtedenskem premišljevanju fiktivno vpisala v eno od srednjih šol in v zameno za plačilo šolnine prejela status, ki ji je omogočal nadaljevanje dela prek študentske napotnice. Kot je pojasnila, je zaslužila dovolj za kritje vseh stroškov, a se je zavedala, da takšno delo dolgoročno ni zadovoljivo.
Sčasoma je pod pritiskom delodajalca, ki je po njenem mnenju začel izkoriščati njeno stisko, pridobila status samostojne podjetnice, kar je njen položaj še poslabšalo. Čeprav je odvajala le minimalne prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, je bil njen mesečni izkupiček nižji. Še dodatno se je znižal po odločitvi delodajalca, da ji mesečno plačilo zniža za petino.
Delež samostojnih podjetnikov, ki so se za takšen status odločili z namenom reševanja socialnega položaja, je težko določiti. Generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Sonja Šmuc je na nedavni razpravi o prekarnosti navedla, da naj bi se 17 odstotkov od približno 114.000 samozaposlenih za tak status odločilo neprostovoljno, torej iz nuje.
Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič opozarja, da je ta delež precej višji. Kot je poudarila, je prekarnost mnogo širši pojem, kot si marsikdo misli, saj jo je mogoče najti na vseh področjih.
Kot je pojasnila Simona, se je na delodajalca večkrat obrnila s prošnjo za redno zaposlitev, ki pa jo je ta vsakokrat zavrnil z izgovorom, da tega zaradi oteženih poslovnih razmer ne more storiti. Sčasoma se je vdala v usodo in pri istem delodajalcu sprejela dodatno delo ob koncih tedna, za katerega plačilo prejema na črno.
Inšpektorji Finančne uprave RS so lani odkrili 11.363 primerov kršitev delovnopravne zakonodaje, kar je 425 manj kot predlani. Ta številka v zadnjih letih sicer z nekaj manjšimi nihanji raste, nasprotno pa se število nadzorov zmanjšuje, kar je po navedbah inšpektorata predvsem posledica vse bolj zahtevnih nadzorov. Pri kršitvah glede zaposlovanja na črno sta po njihovih navedbah najbolj tvegani panogi gradbeništvo in gostinstvo, pri kršitvah dela na črno pa so bolj tvegane storitvene dejavnosti, predvsem dejavnosti opravljanja storitev na domu.
Simona ugotavlja, da sicer zasluži enako ali celo več od njenih vrstnikov, ki za delo v rednem delovnem razmerju prejemajo povprečno slovensko plačo. Vendar za ta denar dela tudi po 60 ur tedensko, ob tem pa si ne more privoščiti bolniške odsotnosti ali plačanega dopusta. Zaveda se tudi, da “pokojnine ne bo nikoli videla”.
Poglajen opozarja tudi na dejstvo, da rast števila prekarno zaposlenih ne vpliva le na poglabljajoče se zniževanje kakovosti življenja in dela ljudi znotraj prekariata, temveč tudi zunaj njega. Prekarizacija je po njegovem mnenju postopek, ki vpliva in bo čedalje bolj vplival tudi na zaposlitve, ki so v načelu neprekarne, bodo pa zaradi vse večje konkurence slabo plačanega in nezaščitenega dela tudi same deležne zniževanja pravic in standardov.
Pri tem omenja tudi stanovanjsko problematiko. Tudi za Simono je stanovanjsko vprašanje še odprto, saj s fantom trenutno živita v podnajemniškem stanovanju. Priznava, da nakupa v trenutnem položaju nikakor nista sposobna, misel na prebivanje pri starših pa se jima upira.
Simona pa še zdaleč ni izjema. Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete je na razpravi o prekarnosti pred dnevi poudaril, da prekarnost ni periferni, temveč strukturni problem. “Tisto, kar danes pripisujemo prekarnosti, je nekaj, kar postaja nova normalnost sodobnega načina delovanja trga dela,” je opozoril. Simona se z njim strinja in poudarja, da jo številne podobne stiske, za katere sliši od prijateljev, vse prej kot navdajajo z optimizmom.
