Nekoč je bil z naskokom prvo ime jugo glasbene pop scene. Ko je bil še mladenič, so se dekleta od Triglava do Vardarja zaljubljala vanj. Kajti to je bilo takrat stvar dobrega okusa. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so Zdravku Čoliću padale zmage na jugoslovanskih popevkarskih festivalih kot zrele hruške. S komadom Druže Tito, mi ti se kunemo (Tovariš Tito, mi se ti zaklinjamo) je slavil tudi na zagrebškem festivalu jugoslovanske revolucionarne in domoljubne popevke. Konec maja bo Čola iz sarajevske Grbavice dopolnil 65 let. Da je še izjemno vitalen, poln energije in izjemnih glasovnih sposobnosti, je dokazal v petek zvečer v štajerski prestolnici, kamor se je vrnil po sedmih letih. Okoli tri tisoč njegovih oboževalk v dvorani Tabor, prevladovale so seveda ženske, je navdušil. Po kar 16 metrov dolgem odru je skakal kot najstnik. Z odlično instrumentalno spremljevalno skupino in sijajnimi “back” vokali je ustvaril vzdušje, ki pritiče nekoč največji glasbeni zvezdi rajnke Jugoslavije. “Energija je nekaj, s čemer se rodiš, nekaj, kar ti je dano od boga. Mogoče je to navdih, pozitivno razmišljanje, ljubezen, ki jo skušaš deliti z drugimi. Da imaš rad svet okoli sebe, da se veseliš ljudi in prijateljev,” je po več kot dveh urah razdajanja na odru razložil, od kod mu še toliko moči in volje. Kajti še skoraj dve leti je neprekinjeno na turneji, na kateri je skupaj pel že pred 450 tisoč ljudmi. Ko pa mu čas dopušča, se vrača k ženi Aleksandri in hčerama, štirinajstletni Uni in osemletni Lari. Sarajevčan in Bosanec, ki pa že od konca osemdesetih let živi v Beogradu. Tam je bil že mnogo prej, saj je bil za kratek čas tudi vokalist nekoč slovite in tam delujoče Korni grupe Kornelije Kovača. “Z Bregovićem (Goranom, najbolj znanim imenom sarajevske skupine Bijelo dugme, op. p.) sva šla delat v Beograd ploščo,” se v šali spomni, kako se je ustalil v srbski prestolnici. “Ampak kmalu sem dobil tudi dovoljenje, da lahko delam v Nemčiji. Povsod me je malo, Beograd pa je ostal
