Nemški vojaki pred odhodom na fronto, Oskar je prvi z leveOsebni arhiv Oskarja DolšakaEna od značilnosti nemške okupacije na slovenskem Štajerskem (pa tudi na Koroškem in Gorenjskem) je bila prisilna mobilizacija v nemško vojsko. Priprave za izvedbo nemške vojaške mobilizacije so se začele že leta 1941 v povezavi z okupatorjevim reševanjem podelitve nemškega državljanstva prebivalstvu tistega dela Slovenije, ki si ga je pri razkosanju Dravske banovine med tri okupatorje aprila 1941 prilastila Nemčija. Nemško prisilno mobilizacijo so začeli izvajati leta 1942, ko je bila izdana odredba šefa civilne uprave na Spodnjem Štajerskem o uvedbi vojnega prava in državne delovne službe na tem območju. Odredba se je dotikala tudi objave popisa letnikov 1923 in 1924. V letu 1942 so bili najprej popisi letnikov 1923 in 1924, sledili so popisi letnikov 1921 in 1922, 1919 in 1920, novembra in decembra 1942 pa še popisi letnikov 1918 in 1925. Popisom so kmalu sledili nabori in tem vpoklici. Že okoli 20. julija 1942 je bil na Štajerskem vpoklican v nemško vojsko letnik 1923. Vpoklic je bil "zelo uspešen", saj se vpoklicani v glavnem niso imeli kam umakniti. To se je nato ponovilo tudi jeseni 1942 in pretežno še leta 1943. Vpoklice so izvajali postopoma, tako da so do konca poletja 1943 vpoklicali letnike med 1926 in 1914, kar je okoli 60 odstotkov vseh mobilizirancev. Druge obveznike od letnika 1928 do 1908 so vpoklicali pretežno v letu 1944 in preostale, vključno z letnikom 1929, še leta 1945. Rajši ubogam in padem Mobilizacijo so Nemci spremljali z represalijami nad Slovenci. Med temi velja omeniti streljanje talcev, ki so jih izbirali tudi med dezerterji iz nemške vojske. Najučinkovitejši ukrep za poslušnost vojnih obveznikov pa je bila grožnja oziroma represalije nad svojci obveznikov, pri katerih se je udomačilo načelo "Rajši ubogam in sam padem, samo da ohranim družino in dom". Poleg državne delovne službe in redne vojske so nemške oblasti silile Slovence še v številne druge