Gre samo za dobro tretjino vseh prostorov, saj je ptujska občina lastnica nekaj več kot štiridesetih praznih lokalov in stanovanj, za katere mestna oblast trdi, da nima denarja za njihovo obnovo. Še manj pa ima zamisli, kako bi jih sami obnovili in napolnili s primernimi vsebinami. Kakšen je pravi namen Župan Milan Senčar zdaj poskuša prodajo stanovanj prikazati kot ukrep za oživljanje starega mestnega jedra. A je vprašanje, če ni namen zgolj prozaičen – znebiti se starih, vlažnih stanovanj na robu higienskega minimuma, pogosto brez ustreznih kopalnic, in prenesti vse teže obnovitve in zahtev spomeniškega varstva na nove lastnike. Ali bodo ti ugriznili v kost, saj so stanovanja dejansko samo relativno poceni, če ne upoštevamo nujnih vlaganj v dolgotrajno obnovo in zahtev spomeniškega varstva, pa je drugo vprašanje. Še bolj se je bati preprodajalcev, ki bi stanovanja na javni dražbi kupili, potem pa jih ob pravem času preprodali. Župan Senčar vztraja, da gre predvsem za ukrep, ki naj bi v življenje mesta prinesel novo energijo. Sklicuje se na zgodovinsko dejstvo, da je bil stari Ptuj po odhodu ali izgonu (pro)nemških lastnikov hiš v njem nekakšen socialni geto, saj so v njihove hiše naseljevali ljudi s skromnimi prihodki ali sploh brez njih. Prešernova in okoliški trgi so tako bili dolga povojna desetletja sinonim za nekakšen socialni geto. Šele v zadnjih dveh desetletjih so se vanj pričeli naseljevati gmotno bolje stoječe družine in potomci nekdanjih lastnikov, ki so se obnove zelo zagnano lotili. Na prste ene roke pa lahko preštejemo stavbe, ki jih je za stanovanja dovolj ustrezno prenovila občina z lastnim ali državnim denarjem, kot sta to denimo Cankarjeva 5 in 6. Župan: Računamo na 15 družin Župan prodajo petnajstih stanovanj kot ukrep oživitve jedra takole razlaga: “Pri oživljanju mestnega jedra ob turistih računamo tudi na domačine. Pri tem težje računamo na tiste, ki živijo v starem jedru. Občinska stanovanja so namreč neprofitna, saj jih je občina delila in
