Glede na oceno, da se na svetovnem trgu umetnin vsako leto obrne okoli 60 milijard dolarjev, ni nič čudnega, da se na tržišču s toliko denarja znajdejo tudi mojstri ponarejanja. Ponaredki znanih umetniških del niso nikakršna novost, a v minulih nekaj desetletjih je ponarejanje umetnin preraslo v sila donosen posel. Ki ga poganja tudi – ali predvsem – želja vedno novih bogatašev po umetninah znanih mojstrov, na kar so se ponarejevalci hitro odzvali. Ponudbo so usklajevali s povpraševanjem. Tako ponaredki dosegajo okoli tridesetodstotni delež na trgu umetnin. Po pesimističnih ocenah naj bi ta delež znašal celo polovico, a poznavalci trgovanja z umetninami takšna ugibanja zavračajo. Skrb vzbujajoče je predvsem to, da so ponarejevalci nekaterih najbolj znanih slikarskih del tako spretni, da so pretentali marsikaterega izvedenca, ki se ukvarja z ocenjevanjem pristnosti umetnin. Tudi znane avkcijske hiše, ki na dražbah prodajajo dragocena in pregrešno draga umetniška dela, so že bile žrtve ponarejevalcev. Nekateri med njimi so se tako proslavili, da prirejajo celo razstave lastnih ponarejenih del. Koliko se je ponarejanje predvsem umetniških slik zažrlo v pore družbe, kaže dejstvo, da so ponekod pripravljali tudi razstave zaseženih ponaredkov. Da se je tudi širši krog ljudi lahko na lastne oči prepričal, kako spretno ponarejevalci vrtijo čopič in predvsem mešajo barve ter pripravijo platno. Pa nam za to ni treba kam daleč po Evropi ali na drugo celino, naši sosedje Hrvati so te dni v prostorih notranjega ministrstva v Zagrebu odprli razstavo z naslovom Lepota lažnega sijaja. Do 23. oktobra bo na ogled več kot petdeset ponarejenih umetniških slik in skulptur, ki nosijo lažne podpise znanih hrvaških umetnikov, kot so Edo Murtić, Dušan Džamonja, Mersad Berber, Ljubo Ivančić, Zlatko Prica in Vasko Lipovac. Čeprav gre za umetnike mednarodnega slovesa, ponarejevalci teh del vendarle niso tako razvpiti kot na primer tisti, ki so se lotili ponarejanja del Modiglianija (ki velja z
