Slovenski način informiranja bazira na tračih. S tem ne mislim, da so vsi mediji tabloidni in da objavljajo nepreverjene govorice. Zaradi mene lahko vse tudi stoodstotno drži. Pa saj je ponavadi celo vse res. Umetnost informiranja je danes samo še modrost, da sprevidi razliko. Govorim o tračih kot neobveznih novicah, ki so v zraku po zaslugi medijev in jih ljudje premlevajo — ne da bi bile zanje življenjskega pomena. Krušni starši in zarečeni kruh Aleš Primc, strokovnjak za skrbi za ljudi, ki ga nič ne brigajo, jezdi naprej z novim sloganom. “Ne gre za politiko, gre za ljubezen!” je rekel ob začetku zbiranja podpisov “za človekove pravice vnukov in spoštovanje starih staršev”. Gibanje za otroke in družine zbira podpise za referendum o spremembi ZZZDR v tem smislu, da bi lahko stari starši posvojili vnuka, če bi ostal brez staršev. No, prav. Bodimo solidarni in sočutni s sirotami in naredimo nekaj, da CSD ne bodo sprejemali neživljenjskih odločitev. Saj ne razmišljajo slabo. Pametno pa tudi ne. Na to jih je opozorila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer: češ, formalno bi s tem dedek in babica postala otrokova oče in mati — mar bi raje uvedli možnost, da bi stari starši postali rejniki, ne pa starši kot starši. Od trmasto, emocionalno dobronamernih, čeprav ne preveč pametnih in racionalnih ljudi à la Primc in Zevnikova, bi pričakoval več doslednosti. Njun kriterij za primernost staršev kot para je heteroseksualnost kot spolna razlika. Po njunem je za otroka nesprejemljivo imeti krušnega starša, ki je istega spola kot biološki — kaj šele dva krušna istega spola. Meni se pa zdi to velika formalistična neumnost. Če otrok ostane brez staršev, potem pač ostane brez staršev. Starši so psihološko nenadomestljivi. Tega ne moremo uzakoniti. Niti prepovedati. Lahko pa otrokom, ki se jim to zgodi, zagotovimo prijazno življenje. V oskrbi in z ljubeznijo kogarkoli: lahko starih staršev ali popolnih neznancev — lahko pa tudi gejevskega ali lezbičnega para. Človekove pravic
