Nemogoče je bilo napovedati zmago Donalda Trumpa. Le kako je Amerika lahko po Baracku Obami – izjemnem retoriku in vizionarju – izglasovala megalomaničnega turbokapitalista, serijskega lažnivca? Kako je lahko Trump zmagal brez stoodstotnega angažmaja republikanske stranke, z manj denarja, s poniževanjem manjšin, žensk …? Nedvomno bo v naslednjih dneh dovolj časa za premlevanje različnih statističnih podatkov, ki nam bodo sčasoma narisali popolnejšo sliko, danes je čas za razmislek o globljih vzrokih za njegov uspeh, katerih razumevanje je zelo pomembno tudi za Evropo. Moja pretekla povezanost z Ameriko mi ponuja tri iztočnice. Prvič, veliko ljudi (v ZDA in drugod, pomislimo na Veliko Britanijo) nikoli ni verjelo v koristi globalizacije in storitvene ekonomije. Veliko izmed njih jih je odraščalo med propadanjem celotnih industrijskih sektorjev, v družinah, včeraj razdejanih od alkohola, danes drog. Veliko teh ljudi tudi verjame, da pravi povzročitelji gospodarske krize, ki se sedaj vleče že osmo leto, niso odgovarjali za svoje napake in da to ni naključje. Drugič, spodjedanje zaupanja v vsem dostopne javne storitve (šolstvo, zdravstvo ipd.) je s krčenjem finančnih sredstev pripeljalo do njihovega propadanja – v Ameriki že davno tega, v Evropi smo temu priča danes. Veliko ljudi je bilo zato deležnih slabe izobrazbe, manjšina pa najboljše na svetu. Ti dve skupini se le redko srečata, živita tako rekoč v vzporednih svetovih. Pomislite na bogate četrti Los Angelesa, New Yorka, San Francisca in s kriminalom in revščino prestreljene četrti istih mest. Tretjič, v odsotnosti drugih stabilnih temeljev v življenju postane identiteta pogosto edina oporna točka. Prisotnost rasizma, šovinizma in odpora do kulturnih sprememb je zato treba razumeti skozi stisko ljudi, ne zgolj in vedno kot primitivnost in zatohlost. Trumpova izvolitev je vnovično opozorilo, da ‘business as usual‘, odrinjanje čustev iz politike in racionalizacija političnega prostora ne delujejo več. Mogoče pa prost
