Ko je imel Igor Omerza dve leti, je skozi okno v drugem nadstropju domačega stanovanja na Miklošičevi cesti v Ljubljani večkrat opazoval jetnike, ki so mu večinoma prijazno mahali skozi debele rešetke svoji celic v zaporu na nasprotni strani ceste. Bog si ga vedi, ali ni bil med njimi tudi nesrečnik z udbovskim kodnim imenom Piette, pisatelj Jože Brejc alias Jože Javoršek, ki je svojo dušo takrat že "zatavšal" udbovskemu Mefistu. Publicist Igor Omerza, neutrudni preiskovalec udbovskih arhivov, 65 let pozneje prav z Javorškovim ovaduškim poročilom začne svojo novo, kar 636 strani zajetno knjigo Boris Pahor – V žrelu Udbe, ki jo izšla pri Mohorjevi v Celovcu in jo bo jutri, v torek, ob 18.30 premierno predstavil v Tržaškem knjižnem središču v Trstu, v sredo ob 18. uri pa v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. Kdor je bral Omerzovo knjigo Edvard Kocbek – Osebni dosje 584, ve, kaj lahko pričakuje. Tudi tokrat je avtor ujel v bogato dokumentirano knjigo duh časa, v katerem je edina (komunistična) partija določala, kako bodo pisali mediji, koga preganjali tožilci in komu sodili sodniki. Knjiga opisuje in dokumentira desetletja trajajoče udbovsko zalezovanje s svojo glavo mislečega intelektualca, Kocbekovega tržaškega prijatelja in zaupnika, pisatelja Borisa Pahorja, ki je vedel, kaj govori, ko je v Mojih suhotah o udbovcih zapisal: "In se jih je človek smel bati, saj so ti znali skaziti življenje." Kodni imeni: Jambor in Ljubljančan V letih 1952-1989 je tajna politična policija, ki se je je prijelo ponarodelo ime Udba, njene lovske pa so segale tudi čez mejo, v zamejstvo, spremljala Borisa Pahorja v operativni obdelavi Stranka in mu dala tudi dve kodni imeni nadzora, najprej Jambor in kasneje Ljubljančan. Njeno zanimanje si je prislužil že zaradi svoje močne podpore Kocbekovim za režim spornim novelam, potem pa tudi zaradi svoje pogumne kritike izključujoče politike v matični Sloveniji, ki ni dopuščala kulturne in politične raznolikosti doma, dušiti pa j