Ob ogledu dokumentarnega filma Kako vključiti Samuela?, ki ne prikazuje le zadrege pri vključevanju posebnih otrok v običajne vrtce in šole, temveč iskreno spregovori o samem doživljanju teh iskrivih otroških duš, sem se spomnila na stisko staršev meni ljube deklice. Ta je prvo leto, kljub Downovemu sindromu, obiskovala šolo v svojem kraju, med vrstniki je bil dobro sprejeta, čez čas pa so starši postali pozorni na znake stiske, ki so se kazali v obliki grizenja nohtov, ponavljajočih težav zaradi slabšega delovanja imunskega sistema in strahu pred samo šolo. Mama je začutila, da je njena hči ne želi razočarati. Da bi morala dosegati tisto, kar bi ji lahko dala hči brez dodatnega kromosoma, a vse to na svoj otroški način. Ker sem bila v tistem času del njihove zgodbe, sem sama, ki ves čas stojim na obeh bregovih, kot starš in strokovni (zdaj že bivši) delavec spoznavala pomen suverenosti strokovnjakov, ki s tvojim posebnim otrokom delajo. Tisti, ki preko tebe samega odločajo o usodi prav tvojega otroka, predvsem pa ti, ki na koncu odločijo. Nemoč vliva takim staršem strah na rane, ki so odprte vse od rojstva njihovega nepričakovanega otroka, ker sistem vsemu nakljub, naših družin ne obravnava celostno. Človeško se zaščitiš z uporom v želji, da bi bilo za tvojega otroka kar najbolje. Na vsakem pregledu namreč poslušaš kaj vse tvojemu otroka manjka, kje ne dosega svojih vrstnikov in kaj vse ne bo sposoben početi. Tem visoko izobraženim ljudem sem večkrat povedala, da bi si želeli podčrtane malenkosti, ki naše otroke dvigne iz povprečja in niso lažen privid. Naj nam obkrožijo drobce, v čem vse so dobri. Naj se razveselijo naših otrok, kot tiste svetlolase deklice, ki jo lahko gledamo v reklami za otroško hrano. Naj jih za božjo voljo vzamejo v svoje roke brez (ne)prikrite zadrege. Če se vrnem k zgoraj omenjenima staršema moram priznati, da se še danes sprašujem, zakaj ravno sindrom njune hčerke ne sme sedeti v majhnih razredih šole ob parku. Čemu je v ospredju le govorn