Alarm. Ker ne neha, pomislim, da morda hišnik vendarle ne preverja, če deluje. Dvigalu se z možem izogneva. V pritličje se odpraviva peš. Tam se nama soseda, z mokrimi lasmi, le nasmehne. “Seveda, tujca. Moj mož je Šved. Sem morala za njim,” pravi, ko zavije z očmi in vstopi v dvigalo. Njen izbranec ostane zunaj. Za vsak slučaj. Zdi se mi, da ta dogodivščina zelo dobro ponazori, da so Libanonci že vsega vajeni. Če se ozremo le na novejšo zgodovino, so skorajda petdeset let v nenehni pripravljenosti na konflikt, bodisi s sosednjim Izraelom ali med seboj. V takšnih okoliščinah je edino, kar preostane, živeti v stanju improvizacije in prilagodljivosti, pravi analitik Thanassis Cambanis (The Century Foundation). “V času vojne z Izraelom leta 2006 smo pričevali groznemu nediskriminatornemu bombardiranju. Elektrarne zravnane z zemljo. Številni mostovi uničeni. Bombardirane so bile tudi civilne tarče. In to ne le v predelih, ki so pod kontrolo Hezbollaha. A kljub temu se je na primer zgodaj zjutraj našel moški z buldožerjem, ki je čistil dan prej bombardirano cesto. Ne da bi bil za to takrat plačan. Ne da bi ga kdo tja poslal. Povsem samoiniciativna samoorganiziranost. Takšna improvizacija in prilagodljivost prideta še kako prav v času izjemne krize. V nobenem trenutku ni zmanjkalo niti vode, nafte, svežega mesa, vina… Zdi se, da je življenje dizajnirano tako, da deluje, ko nastopijo težave. Zato v normalnih, mirnih časih deluje kaotično, nefunkcionalno.” “To je tako, kot če bi se 500 milijonov prebivalcev EU čez noč znašlo z novimi 250 milijoni ljudi, ki jim Evropejci morajo pomagati, pa bi bili v situaciji, ko komaj pomagajo sami sebi.” Terorizem, Izrael in palestinski begunci Libanonci, glede na to, česa vse so vajeni, trenutno živijo v bolj, kot ne mirnih časih. Januarja letos so libanonske varnostne agencije sicer preprečile samomorilski napad v kavarni v prestolnici. A teroristični napadi tu grozijo in se dogajajo tako, kot v Evropi. Poveljnik vojske, general
