“A nimamo lepega parka,” na začetku promenade v mariborskem Mestnem parku poudari Vesna Rebernak. Na primeru parka izpostavlja, da bi bilo treba ustvarjati “trpežno” mesto, mesto pokončnih in samozavestnih ljudi, polnih znanja in volje, mesto, ki ne bo capljalo za drugimi, ki bo imelo svojo pot in ki bo kos neizogibnim podnebnim spremembam. “V tujini je ‘community development‘ (razvijanje, osmišljanje skupnosti) ta hip najmočnejše orodje pri regeneraciji mest, kako povezovati skupnosti in jih morda celo na novo osmišljati. Priča smo namreč eroziji ne le stavbnega, marveč tudi socialnega tkiva, preperelo tkanino mesta je treba začeti skrbno krpati,” meni. Primerjava s tujino “Pred leti, ko sem sodelovala pri revitalizaciji manjšega ameriškega mesteca Racine (v zvezni državi Wisconsin), sem naletela na opuščene parkovne površine. Po raziskovanju sem ugotovila, da jih je načrtoval znameniti krajinski arhitekt Olmsted (projektiral je Centralni park). Oblikovala se je skupina prijateljev parka in aktivno zdaj delujejo že več kot desetletje. In primerjava: Mariborski park meri pet hektarjev, Centralni park v New Yorku 341 hektarjev. Na prebivalca pripada skoraj enaka parkovna površina, a ne le to, Centralni park je bil zasnovan leta 1857, mariborski park pa 1869. Bore malo let razlike. Pa je kdo na to ponosen?” sprašuje arhitektka. Mestni park je zasnovalo, zasadilo in zanj tudi začelo skrbeti Olepševalno društvo, iz katerega izhaja današnje Hortikulturno društvo: “Zaradi prostorskih kvalitet je Mestni park (vključno s Tremi ribniki in območjem do Kalvarije in Piramide) vrednoten kot spomenik oblikovane narave ter spada med spomenike državnega pomena. In zakaj ne bi skrbeli zanj kot za punčico svojega očesa?” Podnebne spremembe “Glede na to, koliko časa je v svetu že prava panika glede globalnega segrevanja, se pri nas večina prebivalstva tega še vedno ne zaveda in ne spreminja vsakodnevnih navad. Okoljski globalni dnevi so lani konec novembra na mariborske ulice privabil
