V Večeru v nedeljo sem 25. 9. v rubriki Ona, on (Vegi) želel prikazati travmatične posledice prekomernega uživanja mesa tako za živali kot tudi za ljudi. Pokazal sem, da so te razsežnosti (53 milijard zaklanih kopenskih živali na leto) možne le, če najdemo strategije, kako odmisliti trpljenje živali in preložiti odgovornost za klanje na marginalizirane klavniške delavce, ki lahko zaradi narave svojega poklica doživijo hud stres (kot kažejo raziskave Fitzgeraldove, Porcherjeve, Dillardove, Joyjeve, Eisnitzeve in Victorjeve). Na moje pisanje se je dne 16. 10. v tem časopisu odzval gospod Marko Višnar. Ne bi bil presenečen, če gre za magistra Marka Višnarja, ki je generalni direktor enega največjih živinorejskih podjetij v državi in o katerem po medijih krožijo novice, povezane z domnevnim zanemarjanjem goveje živine. Opozarjanje na trpljenje živali je namreč trn v peti velikih živinorejcev, saj jim lahko zmanjša dobiček, odgovor g. Višnarja pa bi tako lahko razumeli kot pristransko argumentacijo. Vendar pa bom v nadaljevanju privzel, da pisanje vodijo drugi motivi in da je utemeljeno. Rakotvorne snovi Gospod Višnar proti meni postavi dva očitka. Prvi je, da se je človek skozi evolucijo razvil kot vsejedo bitje. Drugi pa, da nam vzreja živali za zakol omogoča izrabo kmetijske površine, ki ni primerna za gojenje poljščin, s čimer je zvišana stopnja samooskrbe s hrano. Na prvi očitek odgovarjam, da je uživanje mesa za človeka morda od časa do časa res nujno (čeprav si tukaj stroka še ni edina), vsekakor pa to ne pomeni, da je treba meso in mesne izdelke proizvajati na tekočem traku in jih uživati vsak dan. Nacionalni inštitut za javno zdravje jasno opozarja, da sodobne raziskave "rdeče meso razvrščajo v kategorijo verjetno rakotvornih snovi za ljudi, mesne izdelke pa v najvišjo kategorijo rakotvornih snovi za človeka". Tudi Višnar priznava, da je bilo meso v preteklosti le redko na jedilniku ljudi, takrat, "kadar so pač prišli do njega". Sodobna klavnica, ki nam streže s