Samo še nekaj kilometrov ga je ločilo od cilja olimpijskega maratona leta 1904 v St. Louisu, a je ameriški tekač Thomas Hicks kazal znake, da bo omagal. "Ni panike," si je najbrž mislil njegov trener in mu kar med tekmo ponudil nenavadno okrepčilo: jajčni beljak, viski in kanček strihnina, ki ga danes uporabljamo kot pesticid in strup za podgane. Pomagalo je. Hicks je v cilj prispel kot drugi, za rojakom Fredom Lorzem. A vseeno je postal olimpijski prvak. Zakaj? Ker je tekmovalna komisija po tekmi ugotovila, da se je Lorz kar 18 kilometrov prepeljal v trenerjevem avtomobilu. Obveljala je percepcija: Lorz je goljufal, Hicks pa ne. Povedano drugače: doping že dolgo ni več nov olimpijski problem. Bolj kot ga svet športa želi izkoreniniti, večje težave ima. Več kot sto ruskih športnikov je bilo letos zaradi strukturiranega državnega dopinga diskvalificiranih z olimpijskih iger v Riu, na žalost njihovih tekmecev, predvsem v plavanju, pa ne vsi. Pred dnevi je Svetovna protidopinška agencija, Wada, celo izdala več kot sto strani dolgo poročilo, kako je skrivni laboratorij na igrah v Sočiju 2014 za ruske tekmovalce raztapljal koktajle steroidov kar v alkoholu. Za moške v viskiju Chivas, za ženske v vermutu. Rusi naj bi bili tako goljufali v več kot 30 športih! Nič čudnega, da so v Sočiju osvojili kar 33 medalj, od tega 13 zlatih. Na prejšnjih zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru so skupno osvojili 15 medalj, od tega "le" tri zlate. Svet je ob teh ugotovitvah ostal šokiran, pa ne bi smel biti. Doping ga spremlja že od antičnih časov. Znano je, da so takrat športniki pred tekmovanji žvečili surove živalske testise, da bi si dvignili raven hormonov v krvi. V boju za prednost pred konkurenco naj bi si bili pomagali tudi z raznimi čudežnimi zvarki in eksotičnimi obroki. Če so bili ti športniki ujeti pri goljufanju, so jih odgovorni upodobili na sramotilnih kamnih, ki so bili postavljeni na poti proti olimpijskemu stadionu. Kaj prida ni pomagalo. Pa čeprav so bile tudi prve mode