V Bonnu bodo od 8. do 18. maja zasedale tri delovne skupine – stalni delovni skupini Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) za znanstveni in tehnični del in za implementacijo konvencijskih določil ter ad hoc delovna skupina za pariški sporazum, poznana pod kratico APA. Ta mora pripraviti teren in vse tehnične elemente za začetek izvajanja pariškega sporazuma.
Na zasedanju v Bonnu bodo pogajalci držav morali napraviti korak naprej v oblikovanju ključnih pravil za podpisnice pariškega sporazuma. Dokončno bi ta pravila morali sprejeti do konca leta 2018, med drugim pa bodo na primer določala, katere informacije morajo države vključiti v svoja poročila o izpustih in kaj šteje kot prispevek k podnebnemu financiranju.
Vendar pa bo nad srečanjem visela Trumpova senca. “To bi moralo biti zelo tehnično in nezanimivo srečanje, na katerem bi oblikovali nekatere podrobnosti določil pariškega sporazuma. A je jasno, da so ugibanja, ki prihajajo iz Washingtona, sedaj glavna stvar v naših mislih,” je dejal minister za okolje in energijo Maldivov Thoriq Ibrahim.
Pariški sporazum so države izpogajale na podnebni konferenci v francoski prestolnici decembra 2015, veljati pa je začel 4. novembra lani. Dogovor svet zavezuje k omejitvi dviga povprečne globalne temperature občutno pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo in jih spodbuja k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje.
Za dosego sporazuma – prvega, ki zavezuje tako razvite države kot države v razvoju – je bilo ključno podnebno zavezništvo Trumpovega predhodnika Baracka Obame ter kitajskega predsednika Xi Jinpinga. Sporazum je potrdilo 195 držav in EU, skupno torej 196 držav, kasneje pa je pristopila še Palestina. Ratificiralo ga je 144 strank.
Strokovnjaki ocenjujejo, da je svet trenutno na poti k segrevanju ozračja za okoli tri stopinje Celzija. Po tem scenariju bi se moral svet pripraviti na katastrofalne posledice – suše, poplave, neurja in dvig morske gladine.
Enotnost sveta v boju proti podnebnim spremembam, ki so jo države izkazale z nasmeški in solzami sreče v Parizu, pa sedaj kazi Trump. Ta je podnebne spremembe označil za potegavščino, v predvolilnem boju pa je obljubljal, da bo ZDA umaknil iz pariškega sporazuma. Do sedaj je sicer sprejel več podnebju neprijaznih odločitev, glede usode pariškega sporazuma pa se še ni izjasnil – to naj bi storil najkasneje do naslednjega vrha G7, ki bo potekal 26. in 27. maja na Siciliji.
Tokrat bo ameriška delegacija še odpotovala v Bonn, čeprav v precej manjši zasedbi kot v preteklosti, so pojasnili na ameriškem zunanjem ministrstvu. Naloga odposlancev bo predvsem zagotoviti, da se ne sprejme kakršna koli odločitev, ki bi “prejudicirala našo prihodnjo politiko, spodkopavala konkurenčnost ameriškega gospodarstva ali ogrožala naš širši cilj spodbujanja gospodarske rasti in blaginje ZDA”, so povedali na ministrstvu.
Novica o Trumpovi izvolitvi je sicer podnebne voditelje dosegla na podnebni konferenci v Marakešu, kjer so v odziv deževale potrditve predanosti podnebnemu sporazumu. Strokovnjaki tako poudarjajo, da je podnebno voditeljstvo sedaj precej bolj razpršeno kot prej in da se vse več držav trudi voditi z zgledom tako znotraj kot zunaj podnebnih pogajanj. Več korakov v smeri postopnega opuščanja premoga sta na primer v zadnjem obdobju napravili tako Kitajska kot Indija.
Številna opozorila pogajalcem sicer pošilja že sama narava. Leto 2016 je bilo glede na povprečno temperaturo znova rekordno – šlo je za tretje zaporedno najbolj vroče leto v zgodovini meritev, torej od leta 1880. Povprečna globalna temperatura je bila okoli 1,1 stopinjo Celzija višje kot v predindustrijskih časih in okoli 0,06 stopinje nad predhodnim rekordom iz leta 2015, kažejo podatki Svetovne meteorološke organizacije (WMO). V 21. stoletju smo bili priča 16 od 17 najbolj vročim letom v zgodovini.
Obseg poletnega ledu na Arktiki se je lani skrčil na 4,14 milijona kvadratnih kilometrov. To je druga najnižja raven – najnižja je bila dosežena leta 2012 (3,39 milijona kvadratnih kilometrov). Arktični ocean bi lahko bil že leta 2030 poleti povsem brez ledu.
V letu 2016 so najvišjo koncentracijo v atmosferi v zgodovini meritev dosegli trije pomembni toplogredni plini – ogljikov dioksid, metan in didušikov oksid. Izpusti toplogrednih plinov v ozračje so po prvih ocenah leta 2016 tretje leto zapored ostali stabilni, a za dosego ciljev pariškega sporazuma bi se morali znižati.
Gladina oceanov je bila leta 2015 sedem centimetrov višje kot leta 1993. V zadnjih desetih letih se je zviševala za 30 odstotkov hitreje kot v desetletju poprej. Ameriški urad za oceane in ozračje je januarja ocenil, da bi se povprečna gladina morja do leta 2100 lahko dvignila za od 0,3 do 2,5 metra.
