Leta 1947 v Brooklynu rojeni Lichtman je doktoriral iz zgodovine na Harvardu leta 1973 in od takrat naprej tudi predava na American University. Napisal je kup knjig, je reden gost na ameriških televizijah in tiskovnih konferencah State Departmenta. V svoji karieri je bil večkrat sodna priča za pravosodno ministrstvo ZDA in organizacije za človekove pravice v primerih, ko se je odločalo o državljanskih pravicah.
Bil je tudi svetovalec nekdanjega podpredsednika ZDA Ala Gora in pokojnega demokratskega senatorja iz Massachusettsa Edwarda Kennedyja. Leta 2006 se je potegoval za zvezni senat iz Marylanda predvsem s platformo nasprotovanja vojni v Iraku, vendar ni uspel osvojiti demokratskih strankarskih volitev.
Na podlagi dela sovjetskega geofizika in seizmologa Vladimirja Keilisa Boroka je izdelal znanstveni model, ki je vse od leta 1984 naprej pravilno napovedal zmagovalce ameriških predsedniških volitev. Ta model, s katerim je sedaj zaslovel po vsem svetu, je opisal v svoji knjigi z naslovom 13 ključev do predsedniškega položaja.
Po Trumpovi zmagi, ki se je zgodila v nasprotju z vsem resnimi analizami in anketami, je Lichtman zelo iskan sogovornik in pred njegovo majhno pisarno na univerzi se dan za dnem gnetejo novinarji iz ZDA in vsega sveta, zato nima nikoli časa. Pravi, da ga vabijo povsod po svetu, da razloži kaj se je zgodilo. Nazadnje je dobil vabilo v Turčijo, bil pa je že tudi v Ljubljani oziroma Sloveniji, za katero pravi, da je ni nikoli zamenjeval s Slovaško, tako kot je ne bo več večina Američanov.
“Ključno pri mojem modelu je to, da ne upošteva anket, zanemarja komentatorje in ne gleda na dnevne dogodke oziroma kdo je v prednosti in kdo zaostaja, ne gleda na oglase, govore, trike kampanj, soočenja. Nič od tega. Razvil sem ga leta 1981 s priznanim matematikom Sovjetske zveze Volodjo Keillisom Borakom. Pregledala sva predsedniške volitve do leta 1980 na podlagi teze, da ne gre za kampanje ampak za sodbo o uspešnosti ali neuspešnosti vladajoče stranke.”
“Na osnovi tega sva razvila 13 ključnih faktorjev, ki ocenjujejo moč in učinkovitost stranke v Beli hiši. Če šest ali več teh faktorjev gre proti njej, je predvidena za poraz. S tem sistemom sem razkril ranljivost demokratske stranke, ki je prej doživela velike izgube na kongresnih volitvah, imela je tekmovalen notranji nominacijski boj, sedeči predsednik ni mogel več kandidirati, imela je nadležni izziv tretje stranke, v drugem mandatu predsednika Baracka Obame doma niso imeli primerljivega dosežka z zdravstveno reformo, v zunanji politiki pa primerljivega z odstranitvijo Osame bin Ladna,” je dejal Lichtman.
Profesor pravi, da je bila Hillary Clinton sposobna kandidatka, vendar ni bila primerljiva z velikimi karizmatičnimi kandidati, kot sta bila Franklin Roosevelt in John Kennedy. “Na osnovi zgodovine sem lahko zanemaril ankete ter komentatorje in naredil točno napoved,” je dejal.
Lichtman je kmalu po volitvah napovedal, da bo Trump odstavljen, ker bodo republikanci, ki imajo večino v obeh domovih kongresa, sami brez demokratov sprožili postopek impeachmenta. “Moja napoved impeachmenta ali odstopa ni znanstvena napoved, kot je bila napoved Trumpove zmage. Gre za nagonski občutek. Imam tri razloge,” je dejal Lichtman in jih razložil. Najprej zato, ker se je Trump vedno počutil nad zakonom, kar se lahko prenese tudi v Belo hišo.
Na drugem mestu je možnost ogromnega konflikta interesov, ker je posle prepustil družini in je velika možnost, da bodo ekonomski interesi družine pred interesi nacionalne varnosti ZDA. Na tretjem mestu pa je Trumpova nepredvidljivost in to, da ga ne morejo nadzorovati. “Republikanci v kongresu imajo radi predvidljivost. Zato bi raje imeli na čelu podpredsednika Mikea Penca, ki je predvidljiv in taka lepa popolnoma standardna izdaja krščansko konservativnega republikanca.”
Trump je na volitvah zmagal zaradi elektorskega sistema, izgubil pa je večino glasov volivcev. Republikanski volivci so bili prepričani, da se lahko v najboljšem primeru zanje zgodi obratno. “Odnos med elektorskim sistemom in številom glasov volivcev so razumeli napačno. Včasih je veljalo, da bodo glasovi volivcev prinesli tudi večino elektorjev. To danes ne velja več. V primeru tesnih volitev bodo demokrati skoraj zagotovo dobili več glasov volivcev, četudi izgubijo pri elektorjih, ker si nakopičijo milijone dodatnih glasov v dveh velikih netekmovalnih državah, kot sta New York in Kalifornija.”
Na vprašanje, ali obstaja možnost, da pride do ukinitve elektorskega sistema in ali je kaj možnosti, da demokrati zaradi ponovnega preštevanja glasovnic v Wisconsinu, Michiganu in Pensilvaniji spreobrnejo izid v svojo korist, je profesor odgovoril nikalno na oboje. Sam sicer meni, da bi elektorski sistem morali ukiniti, ker je relikt iz 18. stoletja in ni več relevanten.
“Vendar pa ga ne bodo ukinili, ker je zato potreben ustavni amandma, ki zahteva dvotretjinsko večino obeh domov zveznega kongresa in potem še ratifikacijo v treh četrtinah zveznih držav. Majhne države tega ne bodo nikoli storile, ker imajo od sistema koristi. Zajamčene imajo najmanj tri elektorje in ti lahko pomenijo razliko. Kar zadeva ponovno preštevanje glasov pa menim, da je zelo malo verjetno, da se bo kaj spremenilo. Trump ne vodi za nekaj sto glasov. Edino, kar lahko kaj spremeni, je, če najdejo dokaze o hekiranju ali potvarjanju izida, česar doslej niso.”
Lichtman ne podpira Trumpa, vendar meni, da je mojster obvladovanja medijev in spreminjanja teme. Kritiki opažajo, da pogosto izstreli kaj neverjetnega, s čimer se potem ameriški mediji ubadajo in zanemarijo ključna vprašanja. “Je absolutno briljanten pri odvračanju pozornosti od resnih vprašanj, ki lahko vplivajo na našo nacionalno varnost. Konflikt interesov z njegovimi posli je zameglil z vprašanji, kot je zaporna kazen za zažigalce ameriške zastave ali kritikami igralca v broadwayski predstavi Hamilton,” je dejal Lichtman.
Na vprašanje, kaj pričakuje od predsednika Trumpa, pa je na kratko odgovoril: “Pojma nimam, kaj bo naredil. Opazujmo.” Kljub temu pa meni, da Trumpu ne bo uspelo uničiti vseh dosežkov Obame. Lichtman je optimist glede preživetja pariškega podnebnega sporazuma, ki ga še posebej skrbi, saj meni, da podnebne spremembe ogrožajo obstoj življenja na planetu. Optimist je tudi glede iranskega jedrskega sporazuma in deloma tudi zdravstvene reforme.
Ameriške volitve so poleg nekonvencionalnega Trumpa prinesle v ospredje tudi njegovo soprogo Melanio, ki je prva na tujem rojena prva dama ZDA, če ne upoštevamo Angležinje Louise Adams, soproge predsednika Johna Quincyja Adamsa iz začetka 19. stoletja.
“Ljudje predsedniškega položaja ne sodijo po prvi dami. Mislim, da to ni ključnega pomena. Vendar pa mislim, da je naredila napako, ker se ne bo pridružila možu v Beli hiši, kot se je vsaka prva dama vsaj v sodobni zgodovini. Bile so tudi polemike okrog njenega imigracijskega statusa, ki jih ni nikoli zadovoljivo pojasnila. Nikoli ni objavila svojih imigracijskih dokumentov, kot Trump ni objavil svojih davčnih napovedi. Mislim, da bo tudi okrog nje nekaj polemik, ki jih podpihuje tudi s tem, da ne bo šla takoj v Belo hišo,” je dejal Lichtman.
