Provokacija! Pod to egido je zagrebški Večernji list objavil vest o podpisovanju deklaracije o skupnem jeziku, dokumenta, ki je bil pripravljen kot krona niza konferenc v Podgorici, Splitu, Beogradu in Sarajevu, konferenc s skupnim naslovom Jeziki in nacionalizmi. Uredniki in novinarji omenjenega dnevnega časopisa, ki se na Hrvaškem odlikuje po konzervativnih in nacionalističnih stališčih, v sosednji Bosni in Hercegovini pa neredko tudi po ekstremizmu, katerega cilj je poglabljanje sovraštva do drugih in drugačnih, so vest o "provokaciji" objavili, preden so imeli priložnost prebrati besedilo deklaracije. Čeprav velja notorično dejstvo, da lahko samo idiotsko neodgovorni ljudje komentirajo tekst, ki ga niso bili prebrali, so se v isto pustolovščino spustili malodane vsi vodilni ljudje izvršilne oblasti na Hrvaškem, od ministrice za kulturo Nine Obuljen do premierja Andreja Plenkovića. Vsi po vrsti so komentirali deklaracijo, čeprav je nihče ni niti videl, kaj šele prebral. "Kdo bi to podprl? Kdo lahko to podpira na Hrvaškem," se sprašuje premier Plenković, vnovič poudarjajoč nacionalistično stališče, da jezik ni nekaj, s čimer bi se morali ukvarjati lingvisti, oziroma potrjujoč z najvišje politične ravni, da mora jezik do nadaljnjega ostati talec nacionalizma. Na Hrvaškem - hrvaškega, v Srbiji - srbskega, v Bosni - bošnjaškega, hrvaškega in srbskega, v Črni gori - črnogorskega. Nacionalistična dikcija pa pri tem ostaja gluha za dejstvo, da evropski in svetovni jezikoslovci hrvaški, srbski, bosanski in črnogorski jezik obravnavajo zgolj kot različice istega jezika, tako predavajo na svojih univerzah, ob zgražanju penečih se čuvajev v zaporih, v katerih sedi jezik, obsojen na dolgoletno prisilno delo. Deklaracija o skupnem jeziku ne ponuja ničesar novega o stališču, kakor ga imajo o "skupnem jeziku" evropski in svetovni lingvisti, ki se s tem ukvarjajo. Kot prvo potrjuje, da je govor o "skupnem standardnem jeziku policentričnega tipa - oziroma o jeziku, ki ga govori v