Želimo doseči največ, iztisniti od dneva največ, se največ naučiti, otrokom omogočiti najboljše, živeti najbolj kvalitetno, ustvariti največ, kar je možno … Cel dan smo vpreženi v aktivnosti, imamo čezmerno natrpane urnike, preveč smo zaposleni, imamo razpršeno (fragmentirano) pozornost, nismo prisotni, nismo na voljo, čas nam venomer polzi iz rok, imamo nedokončane stvari, zamujamo, hitimo, nimamo časa … Robert Balen Albert Mrgole, psiholog, sociolog, družinski terapevt, o stresu ob koncu šolskega leta Smo generacija X, ki od vseh generacij doslej velja za najbolj izpostavljeno stresom. Ob tem smo kot stranski učinek razvili način starševstva, ki je vsiljiv in nadzorovalen, helikoptersko starševstvo, kjer smo pozorni na vsak najmanjši razvojni korak. Kjer nadzorujemo, dušimo, priganjamo – in hočemo biti hkrati razumevajoči in podporni. Ob takem kaosu se nekje nujno zatakne. Kultura stresnega načina življenja z vsiljivim starševstvom otrokom onemogoča, da bi razvijali svoje izkušnje na način občutka in zavedanja lastništva. Otroci preprosto niso lastniki svojih izkušenj. Izkušnja učenja in obiskovanja izobraževalnih ustanov tako ni otrokovo lastništvo, ampak to delajo za starše. In v tem seveda ne vidijo nobenega smisla. Stresni način življenja smo prenesli tudi v otrokov urnik. Otroci imajo preveč natrpane urnike, deležni so pritiskov glede svojih šolskih rezultatov. Po drugi strani se iz te ujetosti umaknejo v pretirano lagodnost ob zabavi z elektronskimi napravami. Otroci ne vidijo smisla v šoli, v učenju. Odlašajo z nalogami in učenjem. Ne delajo več domačih nalog, ker jim niso smiselne. Umaknejo se v virtualne svetove in upajo, da bo stres minil. Otroci imajo preveč natrpane urnike, deležni so pritiskov glede svojih šolskih rezultatov Panika ob koncu šolskega leta je le vrh ledene gore stresnega načina življenja, v katerega smo vsi potopljeni. Kako izstopiti iz tega? Ne vidim druge možnosti kot radikalno presekati s hlastanjem za več. Torej z osre
