Novi upravni odbor Prešernovega sklada je sklenil, da – slabo – skrivanje nagrajencev do kulturnega praznika ne koristi nikomur. Reakcije so mu dale prav. Kar se bo zgodilo nocoj v Cankarjevem domu, bo samo pika na i, po njej pa bo, kot vselej doslej, pozornost javnosti nemudoma usmerjena v druge, verjetno nekulturne sfere. Nagrajenci bodo pozabljeni, a tako so s smislom, ki presega enodnevne atrakcije, zaznamovali medijsko krajino vsaj v času med razglasitvijo in podelitvijo nagrad. Ni res, da imajo državne nagrade za umetnost samo še v Severni Koreji. Imajo jih v Franciji pa v Avstriji na primer. Da so edinstven komunistični relikt, bi nas radi prepričali tisti, ki bi jih radi vzeli. Kar pa nas res uvršča v posebno kategorijo, kar nas dela res unikatne, je naš proračun za kulturo. Z 0,8 odstotka bruto družbenega proizvoda za kulturo smo sramotno daleč od Francije, Avstrije in Severne Koreje. Vsi ministri za kulturo se vnaprej sprijaznijo s tem, da več denarja ne bo, zato takrat, ko napovedujejo “spremembo kulturnega modela”, dolgoročno napovedujejo zgolj prelivanje fičnikov iz enega v drug kulturni sektor, iz javnega v nevladnega recimo, kratkoročno pa pretakanje znotraj sektorja. Zdajšnji minister je izračunal, kako produktivno bi bilo, če bi sedem milijonov evrov namesto za socialne transferje samozaposlenih v kulturi namenili za projekte. A ne bi ministri raje računali, kako dobiti dodatnih sedem milijonov? Tudi tisti samozaposleni, ki projekte dobijo, od njih ne morejo živeti. Če bi lahko preživeli, bi presegli zastavljeni cenzus in se jim ne bi bilo treba poniževati s prosjačenjem. Res, najbrž ne bodo vsi samozaposleni dobili malih in velikih Prešernovih nagrad – četudi so pogoje za pridobitev statusa zaostrili tako, da ga brez najvišjih nagrad sploh ne morejo dobiti. A če hočemo visoka drevesa, potrebujemo tudi podrastje. In potrebujemo državo, ki bo ene in druge obravnavala kot živo rastje in ne kot zajedavce.Žarišče
