Raziskovalci in raziskovalke omenjenega inštituta so analizirali mobilnost v prvem in drugem epidemičnem valu, da bi ugotovili, zakaj takšne razlike v poteku epidemije.
Ugotovili so, da večje spremembe v mobilnosti prebivalstva sovpadajo z datumi sprejetja nekaterih ukrepov o omejitvi zbiranja ljudi, razglasitvi epidemije covida-19, zaprtju šol, vrtcev, javnega prevoza, gostinskih lokalov, hotelov.
V tem obdobju je poraslo gibanje v stanovanjskih soseskah, medtem ko se je znižalo gibanje na delovnih mestih oz. pri drugih opravkih. Največje zmanjšanje je bilo spomladi, ko se je mobilnost, povezana z delovnimi mesti, znižala za polovico, mobilnost zaradi drugih opravkov pa kar za 60 odstotkov, kar sovpada tudi z uvedbo ukrepov.
Nekoliko manjša znižanja so bila novembra, ko se je mobilnost, povezana z delovnimi mesti, znižala za 30 odstotkov, mobilnost zaradi drugih opravkov pa za 50 odstotkov. Mobilnost, povezana z delovnimi mesti in opravki, je bila znižana tudi sredi poletja, a se je nato pri opravkih v septembru povsem izenačila s stanjem pred epidemijo.
Ob tem so pripravili tri različne scenarije širjenja epidemije, v katere so vključili različno mobilnost od marca do konca novembra. Ugotovili so, da je mobilnost pomemben dejavnik razvoja epidemije, pri čemer mobilnost v stanovanjskih soseskah naj ne bi bila tako pomembna, kot sta pomembni mobilnost na delovnih mestih in pri drugih opravkih.
Če bi bili v začetku novembra tako mobilni kot spomladi, bi se epidemija zmanjšala do mere, da bi skupno število smrti v drugem valu do začetka decembra uspeli znižati za 30 odstotkov.
“Model torej pokaže razplet, kjer bi bilo na stotine manj smrti, hkrati pa nakaže, da je bil dejanski datum začetka zapiranja države (26. oktober 2020) prepozen, saj zaradi že doseženega razmaha epidemije v tistem obdobju teoretično zmanjšanje skupnega števila smrti za več kot 30 odstotkov takrat ni bilo več dosegljivo,” so zapisali.
Če bi enako zmanjšanje mobilnosti, kot smo ga dosegli v novembru, z ukrepi sprožili že sredi septembra, bi po modelu lahko imeli kar 80-odstotno zmanjšanje števila smrti. To pomeni približno tisoč manj smrti od marca do decembra, so ugotovili.
Če bi se za ukrepe, ki omejujejo mobilnost, odločili v začetku oktobra, bi še vedno lahko število smrti zmanjšali za 80 odstotkov, a bi morali bistveno bolj omejiti mobilnost – vsaj toliko kot v prvem valu.
Pripravili so tudi simulacijo, kako bi potekala epidemija, če bi ves čas uspeli enako učinkovito slediti stikom in odrejati karantene. V tem primeru bi ob enakem času sprejetja ukrepov in enaki uspešnosti omejitev zmanjšali smrtnost za 75 odstotkov, a hkrati opozarjajo, da gre za povsem hipotetičen izračun, saj je enako učinkovitost sledenja stikov pri tako velikem številu potrjenih primerov v praksi verjetno težko zagotavljati.
“Trenutno stanje epidemije je torej predvsem rezultat prepozno sprejetih in nesorazmernih ukrepov za zajezitev v jeseni. Zaradi tega se je rast števila novih primerov povečala do take stopnje, da razmah epidemije ni več omogočal aktivnega sledenja stikov,” so ugotovili.
Če bi uspeli slediti stike potrjeno okuženih in bi deloval sistem napotitev v karanteno, bi za nadzor epidemije zadostovalo že 15- do 20-odstotno zmanjšanje mobilnosti glede na stanje pred epidemijo. To raven mobilnosti pa smo dosegli sredi poletja z bistveno manj restriktivnimi ukrepi, kot so trenutno v veljavi.
A je ključno sledenje stikom in odrejanje karanten posameznikom z visoko verjetnostjo stikov – brez te pomoči je za podobno mero nadzora epidemije potrebno 50-odstotno zmanjšanje mobilnosti, kar bi pomenilo konstantno ohranjanje ravni mobilnosti iz spomladanskega obdobja.
“Nihanje med ekstremnimi ukrepi in popolnimi sprostitvami bi lahko nadomestili z nekoliko bolj zmernimi, a konstantnimi omejitvami stikov ter aktivnim sledenjem stikom. Cilj mora biti poiskati ukrepe, ki na vzdržen način dosežejo ustrezno raven omejitev,” so še zapisali.
