Glede na izmerjene meteorološke podatke zadnjega desetletja je jasno, da podnebne spremembe stopnjujejo tempo. To pomeni, da so na delu že povratne pozitivne zanke v klimatskem sistemu, vse skupaj pa smo sprožili ljudje s kurjenjem fosilnih goriv. To mora spodbuditi prav vse države, da podpišejo sporazum, in predvsem, da ne čakajo na leto 2020, ko bo zaživel. Časa za omahovanje je zmanjkalo že vsaj šest let nazaj. Bojim pa se, da ta hip svetovna podnebna politika gleda na podpisovanje kot na simbolično dejanje dobre volje. In da nihče v resnici še nima pripravljenih jasnih načrtov, kako znižati izpuste tako drastično, kot to zahteva zaveza, da ne presežemo skupnega segrevanja za dve stopinji Celzija. Navsezadnje eno stopinjo ogrevanja že imamo. Ne nazadnje bodo te, ki podpisujejo sporazum danes, leta 2020 že zamenjali drugi politiki, torej je treba res začeti takoj. Na primer, že do leta 2020 bi lahko v večini razvitega sveta samo s toplotno sanacijo stavbnega fonda, zmanjšali izpuste za vsaj desetino. Drastično omejevanje izpustov, kar se podpisuje v New Yorku, pomeni tudi velike družbene spremembe, na primer stabilizacijo svetovnega prebivalstva pod devetimi milijardami že sredi stoletja, bistveno bolj racionalno ravnanje z naravnimi viri, konec cenenega potrošništva, ki porablja veliko energije in producira ogromno odpadkov. Pomeni popolno opuščanje nafte in kvečjemu njeno zamenjavo s plinom, kar lahko sproži tudi geopolitične pretrese. Prepričana sem, da se politiki ne zavedajo, za kako velike spremembe s svojim podpisom jamčijo. In to na dan Zemlje! Ki pa v resnici že dolgo ni dan, ko bi reševali planet – v resnici rešujemo le človeško vrsto na njem!Svet
