Emmanuel Macron je postal novi francoski predsednik. Skrajna desnica je poražena, Evropska unija rešena, pred Francijo in nami pa so lepši časi. Ali res? Nedvomno je Macronova zmaga pomembna, za Francijo in tudi za EU. Francozi so na najvišjo funkcijo v državi izvolili nekdanjega investicijskega bankirja, ki si je selitev v Elizejsko palačo priboril brez podpore socialistov ali republikancev, dveh političnih strank, ki sta doslej nepretrgano obvladovali vzvode politične moči sodobne Francije. Iz ministra v vladi socialističnega predsednika Françoisa Hollanda se je uspešno prelevil v domnevno neodvisnega kandidata svojega ne-levega-ne-desnega gibanja En Marche!, Naprej! V času kampanje je zagovarjal korenite gospodarske reforme in vztrajno branil dosežke evropskega povezovanja. V državi, katere prebivalstvo se redno uvršča med najbolj pesimistične na svetu, je ostal optimist, zazrt v svet. Na koncu je zmagal z veliko sreče in politične spretnosti, čeprav se je njegova izvolitev pred letom dni zdela približno tako verjetna kot izvolitev Baracka Obame za predsednika ZDA leta 2007: (ne)verjetna. In prav v tem se skriva opozorilo, ki ga zmagoslavna histerija ne sme zamegliti: Macronova zmaga je bolj rezultat naključij in izjemne nadarjenosti – tudi poguma – posameznika kakor pozitivnih premikov v dojemanju EU kot glavne nosilke kapitalizma in svobodne trgovine. Nelagodja ostajajo in so globoko zakoreninjena. Vrnimo se za trenutek k izidom prvega kroga predsedniških volitev. Boj je bil zelo izenačen: med štirimi najvišje uvrščenimi je bilo zgolj štiri odstotne točke in pol razlike; Macron je kot zmagovalec prejel štiriindvajset odstotkov glasov, četrtouvrščeni kandidat trde levice Jean-Luc Mélenchon pa nekaj manj kot dvajset. Če se François Fillon, kandidat republikancev, ne bi že na začetku kampanje zapletel v škandal zaradi zlorabe javnih sredstev, bi Macron v prvem krogu zelo verjetno izpadel in utonil v pozabo. Francijo bi tako naslednjih pet let vodil predsednik z iz