Sodnica “ne pristaja na to, da v zasebnem življenju nima pravice razmišljati in svojih misli tudi komu zaupati. Ta pravica, ki je temelj človekove biti, ne sme biti odvzeta nikomur”. Zato se je tudi odločila za tožbo zoper Gorenaka, so pojasnili v odvetniški pisarni Pirc Musar & Lemut Strle.
Odvetniška pisarna je tako danes na Okrajno sodišče v Ljubljani zoper Gorenaka vložila kazensko zasebno tožbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja nedovoljene objave zasebnih pisanj po 1. odstavku 140. člena kazenskega zakonika.
Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade je namreč sodničin zapis objavil na svojem blogu in v spletnem mediju Nova24tv.si brez njenega dovoljenja, ki nedvomno sodi v njeno komunikacijsko zasebnost, s tem pa je napadel njeno neodvisnost ter jo označil za politično aktivistko. Za objavo bi bilo takšno dovoljenje nedvomno potrebno, saj je objavil njeni zasebni pisanji z njenega zaprtega in tako javnosti nedostopnega Facebook profila, so pojasnili v odvetniški pisarni.
Poudarili so še, da se sodnica kot oseba, ki je svoje profesionalno življenje posvetila pravni znanosti in uveljavljanju prava v sodni praksi, brez dvoma zaveda pomena svoje zasebnosti, sploh upoštevajoč funkcijo sodnice, ki jo opravlja zadnjih 12 let. V času njenih zapisov, ki jih je Gorenak javno razširil, je imela na Facebooku zgolj prijatelje, ki so to tudi na Facebooku postali z njenim izrecnim soglasjem. Eden od teh pa je zlorabil njeno zaupanje in zapisa posredoval Gorenaku.
Zaprti Facebook profili niso javni profili. In tudi sodniki so ljudje, ki imajo pravico do svojega lastnega političnega prepričanja in izražanja svojih stališč, še posebej, če gre za opozarjanje na nepravilnosti v družbi oz. v delovanju države, so opomnili v odvetniški pisarni. “Dejstvo, da zasebna tožilka profesionalno opravlja sodniško funkcijo pa ne pomeni oz. ne sme pomeniti, da je njeno (zasebno) delovanje kar v celoti javno in da se mora zaradi opravljanja javne funkcije popolnoma odpovedati svoji zasebnosti,” so še poudarili v odvetniški pisarni. Opomnili so, da je tako stališče v pravni teoriji sprejeto celo za t. i. absolutne javne osebe, ki imajo v najožjem krogu, kamor sodi tudi zasebna komunikacija, pravico do zasebnosti.
