Predsednik Lovske zveze Lado Bradač se je na spletni strani Lovske zveze Slovenije (LZS) odzval na temo »Sistemska korupcija in resnično ozadje poboja nutrij«.
Menimo, da je trditev gospoda Bradača, da je LZS neprofitna organizacija, zavajajoča. Zakon o lovstvu v 66. členu določa, da je LZS zveza vseh lovskih družin in deluje v javnem interesu. Letna poročila LZS ne razkrivajo prihodkov od lova in trofej, niti prihodkov od lovskega turizma. Prihodki od lova so javno dostopni in znani le za 10 % lovišč v upravljanju Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), kjer so na primer leta 2019 prihodki od lova ter prodaje mesa in trofej znašali 2,3 milijona evrov. Za preostalih 90% lovišč, ki jih upravljajo lovske družine, pa podatki niso na voljo.
Lovski turisti plačujejo visoke pristojbine za lov na živali, kot so medvedi, jeleni, divji prašiči ipd. To lovskim družinam prinaša dodatne prihodke. Nekdanji minister za kmetžijstvo Podgoršek je pred dvema letoma lovce nagradil s finančnimi spodbudami za vsakega odstreljenega divjega prašiča nad letno kvoto, kar je državni proračun stalo okoli 300.000 evrov. Lovci so za odstrel prejeli specializirano orožje v vrednosti 400.000 evrov pod pretvezo preprečevanja prašičje kuge, do katere pa ni prišlo. Meso uplenjenih divjih prašičev so prodali podjetjem, ki se ukvarjajo s preprodajo divjačine, in s katerimi imajo lovske družine in ZGS sklenjene dolgoročne pogodbe, kot so štajerski Gozdič, dolenjski Meglen in škofjeloški Nimrod.
Lado Bradač, dolgoletni predsednik LZS, je pohvalil intenziven odstrel v preteklosti (več kot 15.000 divjih prašičev) in napovedal močno povečanje odstrela divjih prašičev, s čimer bi lahko ustvarili pol milijona evrov prihodkov.
Glede na odziv in trditev gospoda Bradača, da lovci letno opravijo 600.000 volonterskih ur, bi radi poudarili, da to znaša v povprečju le približno 30 ur letno na lovca. Menimo, da največji del teh aktivnosti predstavlja vzdrževanje in oskrba krmišč, vzdrževanje in postavljanje opazovalnic in podobno, vse ostale njihove ure pa so očitno plačane.
Gospod Bradač nas v odzivu poduči, da je v demokratični svobodni družbi pravica posameznika omejena s pravicami drugih ljudi, ki živimo v tej državi! Potem tudi ve, da je za učinkovito obvladovanje invazivnih vrst, tudi nutrij, nujno vključevanje ne le strokovnjakov in različnih interesnih skupin, temveč tudi širše javnosti. Trenutni pristop popolnega izkoreninjenja ni družbeno sprejemljiv, kar dokazuje peticija z več kot 24.500 podpisi proti.
Odstrel nutrij ni nekaj novega, poteka že dolgo in je vsako leto večji. Nutrija ima status divjadi in se jo lahko lovi brez omejitve. Tudi z živolovkami. Lovcem se ne zdi zanimiva, ni trofeja, z njenim kožuhom in mesom niso vedeli kaj početi, zato jih je po besedah g. Kastelica, direktorja Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje, potrebno ustrezno motivirati. Osredotočenost lovskih organizacij na ekonomske interese vzbuja pomisleke glede njihove predanosti ohranjanju narave.
Za odločitev o poboju živali, kot so nutrije, so ključni zanesljivi podatki in empirično utemeljeni dokazi o škodi, ki naj bi jo povzročale. Brez takšnih dokazov, ki jih seveda ni, je odločitev o poboju nepravična in neetična. Enako velja za številčnost nutrij v Sloveniji. Ker teh podatkov o številčnosti ni, bi morala biti prednostna naloga izvedba sistema monitoringa, preden se sprejmejo tako drastični ukrepi.
Gospod Bradač zatrjuje, da LZS ne potrebuje denarja iz naslova iztrebljanja nutrij, pač pa poziva državo, naj lovskim družinam vrne neupravičeno odvzeta zemljišča, na katerih so imeli njive in travnike za prehranjevanje in krmljenje divjadi. LZS in nekateri lastniki zemljišč si že od osamosvojitve prizadevajo za spremembe zakonodaje, da bi lovske pravice povezali z lastništvom zemlje. Kjer imajo lovno pravico lastniki zemljišča, si ti predvidoma močneje lastijo vse prostoživeče živali, zato pa težje sprejemajo omejitve, ki jih postavlja zakonodaja. Leta 2021 so predlagali zakon o ukinitvi lovišč s posebnim namenom v upravljanju ZGS, kjer so nekatere vrste živali še zavarovane in se lov ne izvaja intenzivno, vendar je naletel na nasprotovanje nevladnih organizacij v interesu javnosti.
Odločitve o odstrelu živali morajo temeljiti na zanesljivih podatkih in empiričnih dokazih o številu in povzročeni škodi. Brez takih dokazov je odstrel nepravičen in neetičen.
Resnično smo zaskrbljeni zaradi pomembnega vpliva posameznikov in majhnih interesnih skupin, ki jih vodijo osebni interesi in ne resnična skrb za državljane in okolje. Brez dvoma interesne skupine močno lobirajo za uresničitev svojih ciljev ter s prikrivanjem in dezinformacijami manipulirajo z javnostjo, kar verjetno v veliki meri vpliva na podporo države lovu in lovskemu turizmu ter botruje slabemu nadzoru nad izvajanjem lova.
V moderni napredni družbi ni več dvoma, da so živali čuteča bitja in da so prostoživeče živali pomemben del zdravega ekosistema, a je divjad v Sloveniji še vedno obravnavana le kot sestavni del gozda. Divjad služi kot vir dohodka lovskim družinam in lovcem, posredno pa tudi državi s prodajo lovske pravice, trofej in mesa.
Društvo za dobrobit živali AniMa
