Kot endemit Dinarskega krasa živi le v peščici držav, v Sloveniji pa je znanih največ njenih nahajališč. Človeška ribica ali močeril, s strokovnim imenom Proteus anguinus, prebiva v večni temi podzemeljskih kraških voda, jamskih rek in sifonov. Njen svet je raziskovalcem le težko dostopen. Da bi razrešili skrivnosti njenega življenja, so potrebne zahtevne biološke raziskave.
Na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani so že leta 2014 začeli s projektom, ki je najobsežnejša sistematična študija tega endemita doslej.
“S projektom želimo izvedeti več o človeški ribici, ki je naša simbolna žival, a je še vedno skoraj enako skrivnostna kot pred 100 leti,” je povedal Trontelj. Raziskovalci bodo tako prvič poskušali ugotoviti, koliko različnih populacij naseljuje naš kras in kje so razširjene, v kakšnih gostotah naseljujejo kraške podzemne vode in koliko jih sploh je.
Zanima jih tudi, ali so populacije različnih jam med sabo povezane ter kako daleč lahko potujejo posamezne živali. “Namreč, bolj kot so populacije izolirane same zase, bolj so ogrožene in izpostavljene ob morebitnih onesnaženjih, do katerih na žalost pogosto prihaja,” je dejal Trontelj.
Marsikje, kjer je bilo pred desetletji veliko ribic, jih danes ni več, posebej na Dolenjskem in Belokranjskem. “To je jasen znak, da populacije upadajo, da so ogrožene, skupaj z drugimi podzemeljskimi živalmi.”
Koliko vrst človeških ribic premore dinarski podzemni svet, bodo pokazale šele nadaljnje raziskave v naslednjih mesecih, gotovo pa jih bo več kot pet, meni Trontelj. “To je pomembno, ker bodo nove vrste postale stvar zakonodaje in predmet identifikacije lokalnih prebivalcev. Upamo, da bomo s tem lahko prispevali k ozaveščenosti o pomenu kraške podzemeljske vode in k navdušenju za varstvo človeške ribice,” je dejal.
Človeške ribice morajo uloviti dvakrat
Štetje človeških ribic je potekalo v Postojnski jami, v nekaterih vodnih jamah na Dolenjskem in v Beli krajini ter v podzemeljski reki Reki. Največ terenskih raziskav pa se je odvijalo v Planinski jami, v kateri so po besedah Trontlja ulovili več sto živali, kar močno presega pričakovanja.
Pri raziskavah uporabljajo metodo ulova, označevanja in ponovnega ga ulova, kar pomeni, da so človeške ribice prvič ulovili že lani, letos pa so postopek ponovili. “Statistično lahko namreč o tem, kako velika je populacija, sklepamo iz deleža živali, ki jih drugo leto ne ulovimo ponovno, in iz deleža novo ujetih živali,” je pojasnil Trontelj.
Človeškim ribicam z brisom odvzamejo genetski vzorec, s pomočjo genetskih metod, ki so podobne tistim v forenziki, pa lahko ugotovijo, ali je bil določen proteus ujet že lani. To primerjajo še z drugimi podatki, kot je denimo teža človeške ribice.
Natančno preštevanje celotne populacije sicer ni mogoče, med drugim tudi zaradi nedostopnosti kraškega podzemlja. Raziskovalci zato ugotavljajo gostoto v dostopnih vodnih rovih.
V projektu sodeluje tudi Inštitut za raziskovanje krasa, kjer bodo z matematičnimi hidrogeološkimi modeli poskušali oceniti, kako velik je sistem rovov, ki je raziskovalcem nedostopen. “Iz povprečne ocene gostote v delih, do katerih lahko pridemo, bomo z ekstrapolacijo ocenili velikost dejanske populacije.”
Včasih s škornji in mrežo, danes s potapljači
Kot je dejal Trontelj, so raziskovalci nekoč človeške ribice lovili v škornjih in z mrežico na dolgi palici. “Če smo v jami ujeli dve ali tri na dan, smo bili zadovoljni,” je dejal.
Danes raziskave potekajo s potapljaško opremo, zato je na terenskih raziskavah vedno tudi nekaj potapljačev, ekipa, ki jih spremlja s čolnom, ter ekipa na kopnem, ki ribice stehta, izmeri, odvzame genetski material, jih fotografira ter zapiše posebnosti.
Ekipe v čim krajšem času zajamejo čim več človeških ribic, odvzamejo bris ter jih spustijo nazaj na mesto, kjer so jih ulovili. “Vedno je najpomembneje to, da povzročimo čim manj stresa in da čim manj vplivamo na naravno razporeditev.
Nadaljevanje projekta
Vzorce DNA, ki so jih raziskovalci pridobili med terenskimi raziskavami, bodo v prihodnjih mesecih izolirali ter spravili obliko, ki jo bodo lahko laboratorijsko in bioinformatsko obdelali. Gre za zahtevne genetske in matematične postopke, ki zahtevajo nekaj mesecev dela, je pojasnil Trontelj. Konkretni rezultati bodo znani ob zaključku projekta jeseni 2017. Služili bodo oblikovanju smernic za spremljanje stanja in varstvo, ki jih človeški ribici kot nacionalno in evropsko pomembni vrsti še vedno dolgujemo.
Raziskava poteka v okviru projekta Znanstveni temelji za varstvo človeške ribice – metodologija monitoringa, ocena izhodiščnega stanja ter identifikacija varstveno pomembnih enot.
Triletni projekt izvajajo na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ob pomoči Inštituta za raziskovanje krasa, Jamskega laboratorija Tular, Postojnske jame, mnogih jamarjev, študentov ter drugih podpornikov in prostovoljcev. Financira ga Agencija za raziskovalno dejavnost RS, sofinancirata pa ministrstvo za okolje in prostor ter Center za kartografijo favne in flore.
