"Vstopamo v schengenski prostor, prostor večje svobode in varnosti. Danes je velik praznik, veliko je razlogov, da lahko današnjemu dnevu rečemo zgodovinski," je ob dnevu vstopa Slovenije v schengensko območje na mejnem prehodu Škofije vehementno sporočal takratni slovenski premier Janez Janša. In dodal, da si petnajst let nazaj nihče ni upal sanjati tega, kar se dogaja. "Padajo fizične meje, dogaja se tisto, kar je ključno za združeno Evropo." Desetletje kasneje je Slovenija obdana z žico – pa ne le na svoji južni meji, kjer smo za zdaj še varuhi zunanje schengenske meje, ampak tudi na severu, kjer mejimo na Avstrijo, s katero Slovenija v duhu schengna meje sploh ne bi smela več videti, kaj šele čutiti. Zaradi varnostnih tveganj v Evropi, predvsem terorizma, meje spet rastejo in schengen – za zdaj – obstaja le še na papirju. Več kot trideset let star sporazum Sporazum, ki je bil leta 1985 podpisan v luksemburškem mestecu Schengen, je osnova za odpravo kontrol na notranjih mejah EU. Ta sporazum določa pogoje za začasni vstop državljanov iz nečlanic EU, pogoje za nadzor meje in čezmejno sodelovanje med policijami. Del evropskega pravnega reda je schengenski sporazum postal z amsterdamsko pogodbo, ki je začela veljati 1. maja 1999. Schengenski sporazum je podpisalo 31 držav, vseh 28 članic EU in tri nečlanice (Islandija, Norveška in Švica). Izjeme veljajo za Veliko Britanijo in Irsko, ki sodelujeta le pri policijskem sodelovanju, ne pa tudi pri skupnem nadzoru meje in izdaji vizumov. Dogovor o odpravi kontrol ob prehodu meje pa je precej starejši od schengenskega sporazuma. Nizozemska, Belgija in Luksemburg so sporazum o odpravi mejnih kontrol podpisali že leta 1944, veljati pa je začel leta 1948. Skandinavske države so "nordijsko unijo brez potnih listov" uvedle leta 1954, veljati je začela 1958. Sporazum so podpisale Danska, Švedska, Finska, Norveška in Islandija. Od leta 1996 je vseh pet držav vključenih v schengensko območje. Še veliko prej, od leta 1922, nimata m