“Z možem sva si želela le hiško, v kateri bi najina otroka imela svojo sobo, da bi ju lahko normalno šolala, jima omogočila dodatne aktivnosti, da bi pred hiško imeli malo dvorišče za piknike s prijatelji, da bi si lahko kupili avto srednjega razreda in da bi vsaj enkrat letno lahko šli na spodoben dopust, ne le do apartmaja na Hrvaškem. Toda tega si v Sloveniji, čeprav sva imela oba službo in za tamkajšnje razmere solidno plačo, nisva mogla privoščiti. Zato smo šli,” je razloge za odhod v Avstralijo strnila Mihaela Kovačič (dekliški priimek Hoič). Kovačičevi so v 3,5 milijonskem Melbournu razmeroma novi, preselili so se letošnjega marca in se hitro, čeprav ne brez težav, postavili na noge. Tako o vrnitvi v Slovensko Bistrico, kjer si je ta Korošica po diplomi na ekonomski fakulteti ustvarila družino, ne razmišljajo. Stalna viza še ne zagotavlja službe Njen soprog Zoran Kovačič, po izobrazbi strojni inženir, je v Avstraliji kar hitro našel delo, postal je nadzornik v livarni. To sicer še ni njegova sanjska služba, a je prepričan, da bo prej ali slej dobil priložnost tudi kot tehnolog oziroma razvojni inženir, kar je uspešno delal v Sloveniji. “Službe v Avstraliji so, a kot prišlek jo zelo težko dobiš v svoji stroki, tudi če si zelo dober, kajti Avstralci zahtevajo lokalne, avstralske izkušnje. Zato je težko najti podjetje, ki je v človeka pripravljeno vložiti čas in denar, medtem ko se bo ta uvajal v avstralski sistem. Hočejo človeka s specifično izkušnjo v neki ozko specializirani stroki. Štejejo pa samo in zgolj izkušnje, dokazil o izobrazbi Zoranu ni bilo treba niti pokazati, vse so rešili na razgovorih in praktičnih preizkusih, kjer pa so ga močno ‘zvijali,‘” je povedala Kovačičeva. Za bivanje v Avstraliji so dobili stalno vizo, kar ni preprosto, še manj samoumevno. V postopku, v njihovem primeru je trajal dve leti, Avstralci prosilce natančno preverijo, na primer delovne izkušnje, deficitarnost poklica, starost, znanje angleščine… “Toda viza, ti ne prinese služ
