Na pobreškem pokopališču v Mariboru je bilo na vetrovni pustni torek zadnje slovo od ene najbolj omikanih in svetovljanskih meščank Maribora, nadvse spoštovane in cenjene Sonje Maister, snahe generala Rudolfa Maistra. Od nje smo se poleg njene družine poslovili tudi člani in sodelavci Domoljubnega društva generala Maistra iz Maribora, predstavniki Zveze društev generala Maistra iz Ljubljane, Turističnega društva Rudolf Maister – Vojanov iz Zavrha, domoljubi, sosedje, znanci in vsi tisti Mariborčani in Mariborčanke, ki so cenjeno someščanko poznali, se z njo občasno družili in bili deležni njenega vedno prijaznega nasmeha in lepe besede. Slovo od pokojne gospe Sonje je bilo dostojanstveno in častno, tako kot je živela, se je tudi poslovila. Brez vsakega blišča, v pihljajočem februarskem vetru, z izbranimi besedami dveh govornikov, ubrano zapeto žalostinko in odigrano Tišino trobentača.Sonja Maister izhaja iz družine uglednih tovarnarjev čokolade Zalokarjevih. Med obema svetovnima vojnama v prejšnjem stoletju sta imela njena starša v Mariboru tovarno čokolade Mirim. Sonja je bila rojena leta 1920 v Ilirski Bistrici očetu Karlu in mami Emi Zalokar. Iz Ilirske Bistrice se je družina najprej preselila v Slovenske Konjice, od tam pa v Maribor. Z Maistrovim sinom Borutom se je poročila leta 1940, torej šest let po generalovi smrti. V zakonu so se jima rodili hčerka in dva sinova. Živ je samo še sin Borut.Za gospo Sonjo Maister ostajajo najlepši spomini na dolga leta sodelovanja pri negovanju spomina na njenega tasta, generala in pesnika Rudolfa Maistra – Vojanova, osvoboditelja Maribora in branitelja slovenske severne meje. Prihajala je tako rekoč na vse prireditve v spomin na generala Maistra in njegove borce – prostovoljce v bojih za slovensko severno mejo 1918/1919. Pomagala je z dragocenimi dokumenti in slikovnim gradivom, ko smo postavljali prvo muzejsko zbirko v Štupičevi vili v Zavrhu. Bila je preudarna in razmišljujoča sogovornica, ko smo brskali po knjigi zgodovin
