Hvala za čestitke, hvala. Oktober je res dober. Praznik za praznikom, ne le eden, niti dva, vlečejo se nonstop in ta teden je še posebno nor. Svetoven! Začel se je s svetovnim dnevom boja proti bolečini. Uh, tu smo doma, borci iz prvih linij. Nadaljeval se je z dnevom revmatskih bolezni. Končal se bo z dnevom hrbteničnih bolezni in okvar. Hvala bogu za Združene narode, Svetovno zdravstveno organizacijo in podobne ustanove, zaradi njih je vse skupaj ena sama veselica. Saj vem, saj vem, ti dnevi niso zato, da bi človek šel nazdravljat, ker bi v neskončni ponudbi svetovnih dni vsak našel kaj zase in bi se samo še slavilo in nič naredilo. Kar, če vprašate šefe - naše ali vaše, saj je vseeno, menda so vsi enaki - itak že je tako. Njihove in naše ali vaše norme nikakor ne gredo vkup, zato je šefom v tem prazničnem tednu najbrž namenjen petek, svetovni dan standardizacije.Pa pustimo to. Za ozaveščanje naj bi šlo v takih dneh. Toda kako, za vraga, naj - če odštejem odgovarjanje na nešteta zarotniška vprašanja v slogu "A so te dohtarji tak‘ zjebali al‘ si se sam?" - pridigaš slovenskemu ljudstvu, ko pa vedno znova ugotoviš, da vsakega nekje nekaj štiha. Šele ko po svetu tavaš sključen - no, bolj se vlečeš, zares hodili naj bi to soboto, na svetovni dan hoje -, dojameš, koliko sotrpinov imaš. Bolečina nam je v genih, očitno. Naš dimnikar, na primer, ima hude težave s hrbtenico, njegov sodelavec baje tudi. To bo to, zato dimnikarji ne postopajo več med hišami z onimi velikimi omeli, ampak na svoj najbolj svetovni dan, na tradicionalno predzimsko kurilniško seanso, pridejo s tistim strojčkom, ki v nekaj minutah vse sam izračuna in ti zaračuna 25 evrov. Plus prostovoljnega desetaka za koledarček z dimnikarčkom, ki ima na sliki še vedno omelo. Z vodovodarjem, ki je prijavil putiko, sva se zadnjič v kopalnici gledala, kdo bo zgrabil pralni stroj. V psihološki bitki bolnikov sem zanesljivo zmagal, da je bog vode, pravi kolos, tako objel mašino in jo skoraj vrgel k vratom, da sem si