Minulo poletje, ko sem bil v Ljubljani, sem kupil šest kart za evropsko prvenstvo v Franciji. Zamisel, da bi videl najboljše nogometne ekipe na celini, se je zdela zelo razburljiva, mnogi bodo prišli, da bi počeli enako. To je bil tudi čas, ko je terorizem predstavljal grožnjo, ni pa še bil resničnost. Na napad na Charlie Hebdo januarja lani se je gledalo kot na zavržno dejanje, ki pa je bilo omejeno na novinarje in svobodo izražanja. Zdaj je tarča lahko vsak, v vsaki evropski in muslimanski državi. In tukaj v Franciji – tako se mi zdi – se večina ljudi boji novih napadov. Od 13. novembra v državi vlada izredno stanje, kar je kontroverzna odločitev za manjšino, a nakazuje na nevarnost za razkol glede morebitnega odgovora na terorizem. Francoski predsednik Hollande in premier Valls povaljata “v vojni smo”. Res? Naj gresta v Sirijo, Irak ali Afganistan, da bosta videla kaj je vojna. Ta grožnja naj bi vplivala na način življenja, a se je spremenilo le malo stvari in morda je to še najboljši način za spopadanje s tem. Resničnost je, da naši vodilni nimajo nobene rešitve za terorizem, ker v zadnjih dvajsetih letih nihče ni imel jasne politične vizije. Odpiranje torb pred vstopom na javna mesta ne bo rešilo težave, saj lahko teroristi udarijo pri vhodu v trgovino, na stadion ali kjerkoli. Razpoka med političnimi elitami in ljudmi je ogromna, ne samo v Franciji, temveč v celotni EU. Več let so v francoskih predmestjih nastajala geta, kjer niso spoštovali zakonov. Videti je mogoče ženske z burkami, nekateri preprodajalci so člani mafij, ki vladajo na trgu z mamili in orožjem, policije tam že zelo dolgo ni. Politiki so se bali nove eksplozije kot jeseni 2005 na primer, ko so se številna revna predmestja okoli Pariza nasilno odzvala na smrt dveh mladeničev, ki ju je preganjala policija. Ta kratkoročna politika, s katero poskušajo ignorirati težave ali pa jih pomesti pod preprogo, je vodila do območij brez zakonov, kjer je mogoče najti orožje za teroristične napade. Če v Brusl
