Prvo telefonsko govorilnico na svetu so postavili v Berlinu, na Potsdamer Platzu, 12. januarja 1881, imenovala se je Fernesprecherkiosk, torej kiosk za pogovore na daljavo. Za uporabo je bilo treba kupiti nekakšne papirnate karte, imenovane Telefonbillet, ki so omogočale nekaj minut pogovora. Že leta 1899 pa je bil sistem posodobljen in nameščen je bil telefon z delovanjem na žetone. Prva telefonska govorilnica v Londonu je najverjetneje stala blizu gostišča Staple Inn že maja 1903, postavila in vzdrževala pa jo je družba Grand Central Railway. V Veliki Britaniji so leta 1920 začeli širiti nacionalno javno omrežje telefonskih govorilnic, prve so bile betonske, hitro zatem pa so se pričele pojavljati znamenite, danes tradicionalne in prepoznavne govorilnice v kraljevski rdeči barvi. V ZDA so od leta 1970 telefone vse redkeje nameščali v zaprte telefonske govorilnice, ki zagotavljajo določeno mero zasebnosti, zamenjale so jih odprte govorilnice. Vsaj delno so s tem javne telefone naredili dostopne tudi invalidom. Od leta 1990 pa je po svetu vse manj in manj javnih telefonskih govorilnic, vzrok je seveda hiter razvoj mobilne telefonije. Sicer so jih nekateri skušali ohraniti pri življenju tako, da so govorilnice posodobili in iz njih naredili brezžične točke za dostop do interneta, pri nas so denimo skušali z njihovo pomočjo vzpodbuditi tudi branje z izposojo knjig, ki so bile nameščene v govorilnici, nad telefonom. V Madridu so 30 telefonskih govorilnic, ker so že bile nameščene ob cesti in so imele dostop do električnega omrežja, predelali v polnilna mesta za električne avtomobile. Eden od sto Švedov Od začetka do danes je z govorilnicami močno povezan tudi vandalizem. Na udaru so posebno tiste blizu različnih športnih objektov, kot so nogometni stadioni, pa nekatere v zloglasnih mestnih četrtih. Kljub robustni izdelavi in posebno odpornim telefonom so vandali po vsem svetu običajno močnejši in bolj domiselni. V Belgiji so zadnjo javno telefonsko govorilnico državneg