Uro pred polnočjo je letalo z aktivistom in popotnikom Tomom Križnarjem, ki je zadnje prsihično naporne dneve do sobotne izpustitve živel v južnosudanskem zaporu, pristalo na Letališču Marco Polo v Benetkah. Križnar se je javil soprogi, zdaj ga čakajo še drugi. Več kmalu od naših poročevalcev iz Benetk Anje Hreščak in Igorja Napasta. Križnarja smo v soboto, ki se je nazadnje izkazala za srečen dan, portretirali v Večerovem Portretu tedna. Tekst Zvezdane Bercko lahko preberete tukaj. ​Žgoča nuja, da premaga kolektivno malodušje Morda se komu zdi, da sam sili v težave. Saj ni prvič v kateri od tistih lukenj, ki jim v Afriki pravijo zapori. Tokrat v Južnem Sudanu. Osamosvojenem od severa leta 2011. Zakaj, pravzaprav ni jasno, zaplenili naj bi mu bili kamere za snemanje, prav tako naj ne bi bil imel ustreznega dovoljenja za potovanje po tem predelu Sudana, ko se je spet namenil v nubske gore. A saj to konec koncev ni pomembno. Spet je vtaknil nos nekam, pa to nekomu ni bilo povšeči. Takšen je. Ne razmišlja v ustaljenih okvirih tukajšnjega sveta, ki ga še vedno imamo za varnega. Tomo Križnar, borec za človekove pravice, humanitarec, popotnik, pisec, snemalec, dobitnik nagrad Državljan Evrope in Modri planet, človek, ki priznava, da z razumom ne vidi daleč, lahko pa vidi s srcem. Za pravice svojih Nub se bori že 40 let. Rad pripoveduje, kako je prvič prišel k njim z oslom, dvema kozama, štirimi kokošmi, vrečo prosa, sladkorja in soli za menjavo, dobil pa je izkušnjo, ki mu je zaznamovala življenje. Ne samo da je dobil vero v človeka, takrat je, mlad diplomant, ki sta ga doma čakali služba in kariera, začutil, da kultura in civilizacija, iz katere izhaja, ni tako žlahtna in plemenita, kot je verjel. "Takrat me je bilo strah za tedanjo Jugoslavijo, za sistem, ki sem ga bil naučen spoštovati, in nagonsko sem šel k tistim, ki so že bili begunci. V divjini sem iskal ljudi, staroselce, izvorne ljudi, ki še niso bili deležni tega, kar je značilno za našo civilizacijo: materia