Turški predsednik Tayyip Recep Erdogan slavi zmago na nedeljskem referendumu o ustavnih spremembah, ki širijo predsedniška pooblastila in v bistvu uvajajo predsedniški sistem. Ocene mednarodnih opazovalcev, da referendumski proces ni izpolnil mednarodnih demokratičnih standardov, je Ankara že zavrnila, prav tako vse pritožbe drugih političnih sil v državi in protestnike, ki so se po objavi rezultatov zgrnili na ulice. "Zgodilo se je, kar si je polovica Turčije obetala, torej potrditev ustavnih sprememb. In to, česar se je druga polovica bala. Rezultat je bil tesen. Turčija se je razdelila na pol. Ta ista Turčija, ki je bila tako enotna po julijskem poskusu udara, ko so se na trgih večjih mest zbirali pripadniki različnih strank in političnih prepričanj, se je v zadnjih mesecih razdelila na dva tabora," pripoveduje Jasmina Marija Kara, nekdanja odbojkarica in kapetanka pri mariborskem Braniku in v državni reprezentanci. Že desetletje živi v Turčiji, natančneje v Ankari, zelo dobro pozna stanje duha in razmere v državi, ki jo je zadnje leto stresel še poskus državnega udara. Po njem je Erdogan začel tudi množične čistke. Naboja iz parka Gezi ni več "Samo slab milijon in pol glasov je šel v prid zagovornikom referenduma oziroma sprememb v predsedniški sistem," pove sogovornica in naniza kup relevantnih vprašanj: "Kdo ali kje so tisti, ki so ustvarili razliko? Ali so to mogoče v tujini živeči Turki? Ki so se za za odločili zato, ker so bile turške aktivnosti v tujini pred referendumom onemogočene? Ki živijo v tujini skoraj vse svoje življenje in ki niti več dobro ne poznajo ne razmer ne jezika ne kulture v matični državi? Ki brez da bi podrobno poznali prihajajoče spremembe, samo zaradi kvazipripadnosti državi, oddajo glas za? Ali bi bil rezultat drugačen, če bi (čeprav je bila volilna udeležba visoka) prav vsi prišli oddati svoj glas in bi se namesto na podaljšan vikend ob morju odpravili na volišče? Slab milijon in pol glasov ni veliko, ko pomislimo, da gre za državo