Humerjeva že dolgo opozarja na vsesplošne pozitivne posledice kakovostnega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. A če je ponekod to težko že sicer, je ob epidemiji novega koronavirusa še toliko težje. “Okoliščine, v katerih trenutno živimo, so izredno naporne in težke,” je poudarila za STA.

Obremenitve na dolgi rok nič dobrega

Ob tem je omenila starše, ki delajo od doma in so poleg službenih obveznosti prevzeli tudi varstvo predšolskih otrok in/ali šolanje otrok. “Če poleg tega skrbijo tudi za starejše družinske člane, so obremenitve izjemne,” je dejala.

Medtem so zaposleni, ki vsakodnevno odhajajo na delo v bolnišnice, domove za ostarele, trgovine, policijske, gasilske in vojaške vrste ter civilno zaščito, po njenih besedah zaradi fizične prisotnosti izpostavljeni covidu-19, kar predstavlja dodatno breme zanje in njihovo družino.

“Kot lahko spremljamo iz medijev, pa so zaenkrat potrebe po organizaciji varstva majhne, kar pomeni, da se starši sami organizirajo in si med seboj porazdelijo skrb za otroke. Vprašanje pa je, kaj to pomeni na dolgi rok, predvsem glede na dolžino trajanja ukrepov,” je opozorila Humerjeva.

Gre za izjemne psihične, emotivne napore, “zato sem mnenja, da se je v trenutnih okoliščinah še dodatno potrdilo, kako zahtevno je usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja,” je navedla.

Možnost kakovostnega usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja sicer, tako strokovnjakinja z Mirovnega inštituta, prispeva k uspešnemu poslovanju podjetij. Manj je stresa, izčrpanosti. Ker se poveča zadovoljstvo zaposlenih, se poveča tudi ugled podjetja, verjame.

Vedno pod pritiskom 15 odstotkov zaposlenih

Celovitih podatkov o tem, ali delodajalci takšno miselnost skušajo izvajati v praksi, v Sloveniji ni, je pa državni statistični urad pred dnevi objavil nekaj trendov, ki jih je sicer analiziral v raziskavi, izvedeni med aprilom in koncem junija lani, ko je bilo v državi 991.000 delovno aktivnih prebivalcev.

Ob analizi delovnega časa so statistiki ugotovili, da je bilo med zaposlenimi takih, ki jim je v celoti delovnik določil delodajalec, 79 odstotkov, medtem ko so si samozaposleni delovnik v 76 odstotkih določali sami.

Eden od pomembnih elementov zaposlitve je tudi prožnost delovnega časa v smislu njegovih prilagoditev zaradi zahtev delovnih nalog, strank ali nadrejenih. 53 odstotkov delovno aktivnih je svoj delovni čas prilagodilo manj kot enkrat na mesec ali nikoli, 20 odstotkov vsaj enkrat na mesec in 27 odstotkov vsaj enkrat na teden. To pomeni, da je moralo svoj delovni čas vsaj enkrat tedensko prilagoditi približno 269.000 delovno aktivnih.

Poleg tega so statistiki ugotovili, da 63 odstotkov delovno aktivnih v zadnjih dveh mesecih delodajalci v prostem času niso nikoli kontaktirali, 19 odstotkov pa so jih pogosteje.

Med anketiranimi jih je 37 odstotkov poročalo, da so delo pod časovnim pritiskom opravljali včasih, 23 odstotkov pogosto, 15 odstotkov pa vedno. Vedno je bilo pod časovnim pritiskom 14 odstotkov zaposlenih in 19 odstotkov samozaposlenih.

Sicer pa jih je po podatkih statističnega urada 48 odstotkov zelo lahko, 12 odstotkov pa zelo težko dobilo dan ali dva dopusta v kratkem času.

Usklajevalni ukrepi potrebni za vse

Te statistike bi se, če bi jih merili v času epidemije, nedvomno spremenile, je izpostavila Humerjeva, “špekulirati za koliko, pa ne bi bilo na mestu”. “V sedanjih okoliščinah so se spremenili tudi pomen in možnosti preživljanja prostega časa, opravljanja dela, možnosti druženja,” je spomnila.

“Z epidemijo ali brez nje je treba razumeti človeka kot celostno bitje, ki tekom svojega življenja opravlja različne vloge, tudi skrbstvene – za otroke, starejše, partnerja ali partnerko, soseda, prijatelja oz. prijateljico,” je poudarila.

Po njenih besedah je treba tudi razumeti, da je podjetju v primerih, ko zaposleni v nekaterih obdobjih svoje poklicne poti dajejo prednost skrbstvenim odgovornostim, to lahko v plus, ne nujno v minus, “saj pridobijo nove veščine, znanja in kompetence, ki so lahko pomembne tudi v poklicnih obveznostih”.

“Hkrati pa je treba zagotoviti usklajevalne ukrepe za vse, torej tako za tiste s skrbstvenimi obveznostmi v zasebnih življenjih kot za tiste brez njih, ne glede na tip zaposlitve. V prekarnih oblikah dela, ki naraščajo tudi v Sloveniji, namreč ljudje nimajo enakih pravic kot redno zaposleni delavci,” je posvarila. Prekarni delavci imajo omejen dostop do različnih oblik dopustov, poleg tega njihov dopust ni plačan, prav tako jim ne pripada regres.

“Zato je treba izenačiti pravice zaposlenih ne glede na obliko zaposlitve, vendar ne na račun krčenja obstoječih pravic in zakonskih možnosti usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja,” je sklenila sogovornica.