Marija Lah prikolesari do svoje popravljalnice dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani. ‘‘Pet kilometrov imam v eno smer in vsak dan pridem s kolesom, tudi če je dež. Pelerino gor in gremo!“ komentira. Zdi se ji hitreje, pa še za dnevno rekreacijo poskrbi. Kolo pospravi v notranjost, vrata delavnice širom odpre, se namesti za pultom in kmalu vstopi prva stranka. ‘‘Evo, ta je samo za reciklažo,“ reče, medtem ko odda velik polomljen zelen dežnik z zvito špico in že odhiti naprej. Marija mi pove, da ji stranke precej pogosto prinesejo uničene dežnike, ki jih razstavi, uporabne dele shrani, iz blaga pa naredi nakupovalne vrečke: ‘‘Gre za izredno močan material, ki prenese večjo težo kot midve lahko neseva. Če se umaže, jo brez problema umiješ, obesiš in že je čez dve uri spet za uporabo,“ še pove. Dežnikarica Marija Lah se s to izumirajočo obrtjo ukvarja že 25 let.Valentina Novak V delavnici stoji na zemlji Marija že 25 let svoj kruh služi predvsem s popravljanjem in z izdelavo dežnikov. Delavnica, v kateri stojiva, je bila zgrajena v 19. stoletju, nato jo je leta 1966 kupil njen oče Matej Barbalič, ki jo je vodil do smrti. Potem jo je je prevzela Marija. Od njegovega nakupa se delavnica ni prav veliko spremenila. V levem kotu, kjer stojim, čutim, da so tla pod preprogo rahlo udrta. Marija mi pritrdi: ‘‘Hiša nima temeljev. Stojiva na zemlji, samo čisto na dnu je nekaj desk.“ Edina adaptacija, ki jo je prostor doživel, sta dve stopnici, ki vodita do pulta. ‘‘Morali smo ju narediti, ker so se tla že toliko posedala, da je bilo nevarno. Če bi želela vse prenoviti … Zapreti bi morala za pol leta in imeti dva kovčka denarja,“ pripoveduje Marija. Tako se je navadila na značilen, vlažen vonj delavnice, staro pohištvo in pritajeno svetlobo. Pogovor prekine mladenka v olivno zelenem plašču. V roki ima dva velika črna dežnika in majhnega rdečkastega. Skrbno jih položi na pult. Marija ju malo potrese, si ju ogleda in previdno odpre. ‘‘Ta marela je stara več kot vi, ampak zelo