"Tehnologija gor ali dol. Včasih ta lahko odpove in izgubite vse, kar imate na karticah ali računalnikih. Slika ali fotografija na papirju pa je medij, ki ostane sto let in več," razlaga Zoltan Zauneker, ko po mizi razprostira pravo zakladnico svojih fotografij iz arhiva. Ogromno jih je. "Veliko je lepih spominov." Zauneker, letnik 1946, je po končani osnovni šoli postal vajenec pri murskosoboškem fotografu Francu Hochstätterju. Dve leti oziroma dvakrat po devet mesecev je bil v fotografski delavnici, preostale tri mesece pa v šoli v Ljubljani. "Vajeništvo je bil dober sistem, saj si se učil iz prakse. Šlo je za obrtno fotografijo. V knjigi res vse piše, a to ni to. Ko je sin Jure končal šolo za oblikovanje v Ljubljani, je prišel domov, in ko je moral narediti fotografijo za osebno izkaznico, tega ni znal." Pogosto se zgodi, da ko gre Zoltan Zauneker po ulici, kdo reče: "Vidite, to pa je naš slikar." Porok ali drugih slavij, ki jih je ovekovečil, in tudi fotografiranja pogrebov je bilo namreč veliko. Tudi anekdot se je seveda nabralo obilo. Kot na primer tista, kako so nekoč zaradi močnega dežja morali mladoporočenca in svate za skupinsko sliko fotografirati še enkrat naslednji dan. "Opravili so slavje in se potem vnovič oblekli za potrebe te fotografije." In recept za dobro fotografijo? "Vedno moraš biti v središču dogajanja, je rad govoril profesor v Ljubljani. Ko fotografiraš, moraš imeti v glavi, kako bo ta fotografija videti na papirju. Ko sem se recimo peljal na kak dogodek, sem že razmišljal, kje postaviti mladoporočenca, kje bo potekal krst, kje bo najboljša svetloba ... Ko si fotografiral na film, ni bilo popravnega izpita kot danes, ko lahko z računalniškim programom popraviš digitalno fotografijo. Zdaj, ko pridejo stranke, jim tudi svetujejo, kako naj se lotijo fotografiranja, da kljub sodobni opremi ne naredijo napak." Ker je bil postaven in visok, je bil na naboru izbran, da je 18 mesecev služil kot Titov gardist v Beogradu. To je bila elitna enota, ses