Civiliziran človek skuša razumsko potlačiti agresijo, ki jo je genetsko nasledil od svojih prednikov. Navsezadnje naj bi se po tolerantnosti do soljudi ločil od živali, ki ne premore samozavedanja. Koliko manj smo danes nasilni od človeka v kameni dobi? Glede nivoja samozavedanja pri živalih se s trditvijo ne strinjam, v določenih primerih je ta nivo pri živalih na bistveno višji stopnji kot pri določenih ljudeh ali celo skupinah ljudi. Na dopustu na turškem Cipru sem videl, da imajo domačini čudovit odnos do potepuških psov v starem delu mesta, nikjer pa ni videti pasjih iztrebkov. Dvomim, da jih domačini redno pobirajo za njimi, po drugi strani pa domačini prostodušno odmetavajo odpadke vsepovsod, plaže so polne plastenk in druge navlake in nobena redkost ni, da vidiš, kako situiran človek med vožnjo odvrže odpadek skozi okno avtomobila. Kar se tiče primerjave s stopnjo nasilnosti današnjega človeka s kamenodobnimi predniki, bi rekel, da je danes nasilja, v celoti gledano, več, vendar je napačno o tem govoriti pavšalno, ker so imela in še imajo določene skupine ljudi bistveno višjo stopnjo nasilnosti od drugih. Vzemimo za primer kanibale s Tihomorskih otokov ali pa gange iz urbanega okolja. Ključno dejstvo za razumevanje nasilja v tem kontekstu je določena lastnost človeškega uma, ki jo karakterizira dojemanje na nivoju mi – oni in je filogenetsko zelo stara in ni značilna samo za človeško vrsto. Poenostavljeno za razumevanje si predstavljajmo skupino ljudi v pradavnini, ki zazna prisotnost nove neznane skupine ljudi in mora ugotoviti, ali jim je nevarna ali ne, ter vključi vse kratko- in dolgoročne mehanizme za zaščito lastnega obstoja. Gre torej za filogenetsko staro strukturo, ki se danes ravno tako aktivira v zelo različnih socialnih kontekstih, lahko pa se v veliki meri modificira, če imamo opravka z identitetno krizo, ki pa je seveda pogosta v postmodernizmu, sploh v obdobju migracij, še bolj problematična pa postane ob osamljenosti, ki je karakteristična za
