Zakaj je zgodba, ki jo pripovedujejo milenijci, tako močna

Zakaj je zgodba, ki jo pripovedujejo milenijci, tako močna

Pogledov in izkušenj mladih je vsaj toliko, kot je njih. Toda skupaj pripovedujejo izjemno močno zgodbo. A kar med našimi srečanji z njimi rečejo naprej, je, da govorijo zase, ne morejo pa govoriti za svojo generacijo, za katero niti ne vedo dobro, kaj bi bila. Ne gledajo televizije, zelo veliko razumejo in poudarjajo spremembe, ki jih je prinesla mobilna tehnologija. Danes 28-letna magistrica sociologije Danaja Visković Rojs opozori, da so "kot generacija zelo razdeljeni, od izobrazbe do idej - drugače gledamo na svet in smo v različnih situacijah". Kot študentka je med drugim delala v skladišču, s končano izobrazbo je iskala službo, prek javnih del delala na upravi za zaščito in reševanje, prostovoljka je bila v zavetišču za mačke, sodeluje v različnih kolektivih, in še naprej išče delo, ki bi bilo čim bližje temu, kar je študirala. "Jezi me, da o stvareh, ki se tičejo nas, odločajo ljudje, ki niso prekarno zaposleni in ne vedo, kako to je. Ljudje, ki so nas pripeljali v to situacijo, nam govorijo, naj gremo prostovoljit in pridobivat izkušnje zastonj. To ni fer." O podobnih stvareh, a obkrožen z mnogo bolj priprtimi vrati, govori 21-letni Urban Konjar. Od 15. leta se že trudi služiti denar s tem, za kar se je odločil, da bo - kuhar. Doživel je že vse: da je moral delati, za kar se niso dogovorili, da je bil plačan mizerno ali pa sploh ne. Šola se mu je zalomila konec tretjega letnika in sedaj, če jo hoče dokončati, mora plačati vsak izpit in letnik. Edina možnost je, da sam zasluži denar. Za to bi potreboval zaposlitev. A na vseh razgovorih zahtevajo končano šolo in izkušnje rednega dela. "Kako boš dobil izkušnje, če ti ne dajo priložnosti, da bi jih pridobil? Vrtiš se v začaranem krogu," opisuje razloge, zakaj je pesimist. Rad gre na sprehod v gozd, ne mara telefonov, če se da, se raje izogne novicam, ki so vedno le slabe. Prvič je doživel, da

Pogledov in izkušenj mladih je vsaj toliko, kot je njih. Toda skupaj pripovedujejo izjemno močno zgodbo. A kar med našimi srečanji z njimi rečejo naprej, je, da govorijo zase, ne morejo pa govoriti za svojo generacijo, za katero niti ne vedo dobro, kaj bi bila. Ne gledajo televizije, zelo veliko razumejo in poudarjajo spremembe, ki jih je prinesla mobilna tehnologija. Danes 28-letna magistrica sociologije Danaja Visković Rojs opozori, da so “kot generacija zelo razdeljeni, od izobrazbe do idej – drugače gledamo na svet in smo v različnih situacijah”. Kot študentka je med drugim delala v skladišču, s končano izobrazbo je iskala službo, prek javnih del delala na upravi za zaščito in reševanje, prostovoljka je bila v zavetišču za mačke, sodeluje v različnih kolektivih, in še naprej išče delo, ki bi bilo čim bližje temu, kar je študirala. “Jezi me, da o stvareh, ki se tičejo nas, odločajo ljudje, ki niso prekarno zaposleni in ne vedo, kako to je. Ljudje, ki so nas pripeljali v to situacijo, nam govorijo, naj gremo prostovoljit in pridobivat izkušnje zastonj. To ni fer.” O podobnih stvareh, a obkrožen z mnogo bolj priprtimi vrati, govori 21-letni Urban Konjar. Od 15. leta se že trudi služiti denar s tem, za kar se je odločil, da bo – kuhar. Doživel je že vse: da je moral delati, za kar se niso dogovorili, da je bil plačan mizerno ali pa sploh ne. Šola se mu je zalomila konec tretjega letnika in sedaj, če jo hoče dokončati, mora plačati vsak izpit in letnik. Edina možnost je, da sam zasluži denar. Za to bi potreboval zaposlitev. A na vseh razgovorih zahtevajo končano šolo in izkušnje rednega dela. “Kako boš dobil izkušnje, če ti ne dajo priložnosti, da bi jih pridobil? Vrtiš se v začaranem krogu,” opisuje razloge, zakaj je pesimist. Rad gre na sprehod v gozd, ne mara telefonov, če se da, se raje izogne novicam, ki so vedno le slabe. Prvič je doživel, da

Scroll to top
Skip to content